Ne le zgodovinska prva uvrstitev kluba iz Ljubljane v skupinski del enega izmed treh evropskih pokalov pod okriljem Evropske nogometne zveze (Uefa), navdušuje tudi način, kako je to uspelo nogometašem Olimpije, saj je proti serijskemu bolgarskemu prvaku Ludogorcu odigrala eno najbolj dramatičnih, infarktnih in norih tekem v zgodovini evropskih pokalov. Preobrat po zaostanku, zmagoviti gol kapetana Timija Maxa Elšnika, strelca vseh treh zadetkov proti Bolgarom, in ubranjena enajstmetrovka vratarja Matevža Vidovška v 101. minuti tekme dajejo dosežku, ki odmeva po vsej Evropi, še dodatno vrednost.
Olimpija bo po Mariboru (po trikrat liga prvakov in liga Evropa) in Muri (enkrat konferenčna liga) tretji slovenski klub, ki bo zaigral v skupinskem delu evropskega tekmovanja. Glede na sistem tekmovanja, ki državnemu prvaku ob porazih omogoča popravne izpite, je skupinski del konferenčne lige vsakoletni minimum. Olimpija si je s konferenčno ligo zagotovila zaslužek najmanj 2,9 milijona evrov iz blagajne Uefe, če se bo prebila v skupinski del lige Evropa, bo blagajna bogatejša za 3,6 milijona, medtem ko liga prvakov prinaša neverjetnih 15,6 milijona evrov. Denar nujno potrebuje, saj je lansko leto končala z minusom 4,5 milijona evrov.
Olimpiji je pod nemškimi lastniki končno uspelo tisto, česar nista znala narediti prejšnja Izet Rastoder in Milan Mandarić, ker sta kot popolna absolutista vlekla napačne poteze in tudi uspešne trenerje menjala kot spodnjice. Olimpija je uspela z vodstvom, ki sploh nima nogometne izobrazbe in izkušenj. Predsednik Adam Deluis je v bližini Münchna lastnik nepremičninskega konglomerata. Direktor Igor Barišić si je v bavarski prestolnici služil kruh tudi s prodajo avtomobilov. Športni direktor Goran Boromisa, ki je prišel iz Dinama Zagreb v Ljubljano kot trener vratarjev, je v letu dni v vlogi prvega kadrovika povlekel poteze, ki že malo spominjajo na zlato obdobje Zlatka Zahovića v Mariboru. Najboljših igralcev noče prodajati na silo, zato je zavrnil ponudbi milijon in pol za prva zvezdnika, kapetana Timija Maxa Elšnika in vratarja Vidovška, ampak že išče nove okrepitve za dolgo evropsko jesen, v kateri bo do sredine decembra le en prost teden brez dveh tekem v sedmih dneh. Novih igralcev in trenerjev skoraj ne išče več na območju nekdanje Jugoslavije, ampak v Avstriji, na Portugalskem in v Južni Ameriki, kar se kaže v spremembi miselnosti igralske zasedbe. Edina napaka je premalo slovenskih fantov, ki bi jih pripeljali v Stožice, a so njihove zahteve veliko večje, kot jih imajo tujci enake kakovosti.
Ključni trenutek za današnjo podobo Olimpije je bilo lansko poletje, ko je zvezdniškega Roberta Prosinečkega zamenjal trenersko neizkušeni Španec Albert Riera, ki je v klub prinesel evropsko dimenzijo. Olimpija je pod njim postala ekipa s prepoznavnim napadalnim slogom igre, z zmagovalno miselnostjo in značajem. Riera je Olimpijo z dvojno krono pripeljal pred vrata raja, vse skupaj pa je nadgradil njegov naslednik. Petdesetletni Portugalec Joao Henriques je precej bolj umirjen od temperamentnega Španca z Majorke, ki je bíl prave besedne bitke ob igrišču in na novinarskih konferencah. Henriques se je podpisal pod zgodovinski dosežek po dobrem mesecu dni v Ljubljani, čeprav v domovini ni imel velikih uspehov v 25 letih trenerskega dela. Obdržal je vse dobro, kar je imela zasedba že utečenega, obenem pa je igralcem dal v igri več svobode, da sami sprejemajo odločitve, česar jim Riera ni dovoljeval. Glede na zrelost, ki jo zdaj premore Olimpija, in bojevitost ter kakovost, ki so jo pokazali proti Ludogorcu, se lahko zgodi še kaj več, kot je igranje v skupinskem delu konferenčne lige.
