Medtem ko naj bi ljudje med igranjem igric preživeli tri milijarde ur na teden, podatka o tem, koliko fiktivnih šolarjev imamo pri nas, ni. So pa zgodbe, ki jih mladi ob vpisu odkrito povedo vodstvu šole, ko se vanjo vpisujejo le zaradi statusa. A tako kot računalniških iger ne igrajo le mozoljasti, vase zaprti najstniki, tako tudi med navidezne dijake in študente ne vstopijo le tisti, ki si s tem rešujejo socialno stisko. Mnogi to storijo le zato, ker lahko, ob tem pa so včasih prepričani, da zato, ker jih ni med brezposelnimi, delajo uslugo tudi državi.
Eden takšnih je Martin, danes fiktivno vpisani dijak, ki je imel, pravi, dve možnosti. Ko je diplomiral iz ekonomije, bi se lahko vpisal med brezposelne in bi bil brez dohodka. Ponovni vpis v srednjo šolo, čeprav le zaradi ugodnosti, se mu je zdel tako zanj kot za državo bolj koristen: »Nadaljujem delo prek študentskega servisa, preživljam se sam in nisem ves čas doma. V podjetju so mi dali jasno vedeti, da smem delati le, dokler imam status. In to kljub temu, da opravljam enake naloge kot redno zaposleni.« Pred tem je poskušal živeti brez potrdila o šolanju. Na več kot sto prošenj za delo je dobil manj kot 20 odgovorov, v katerih so mu pojasnjevali, da ima premalo formalnih izkušenj ali da je podjetje izbralo drugega kandidata.
A bolj ko ministri drug za drugim napovedujejo boj proti takšnim vpisom, večkrat v šolah povedo, da navidezni dijaki ob težavah pri vpisu »omenjajo« obisk šolske inšpekcije. Vpisati jih morajo, tako narekuje zakonodaja, ne glede na to, da se sedanjemu ministru za izobraževanje Jerneju Pikalu to zdi nedopustno. Napoveduje, da jo bo spremenil, a to je napovedoval že njegov predhodnik Žiga Turk, ki je izračunal, da fiktivni študenti državo stanejo od 50 do 100 milijonov evrov na leto. A tudi on ni bil prvi. (Koliko bi jo stali, če bi bili brez dohodkov in bi jim država plačevala obveznosti, ki jih sami ne bi zmogli, na primer zdravstveno zavarovanje, in jim pomagala še z denarno socialno pomočjo, ni izračunal še nihče.) Vsi pa pozabljajo, da gre le za vrh ledene gore. Da se mladi ne bi vpisovali v srednje in višje šole, če bi dobili redno delo in ne le študentskega, če bi jim bila stanovanja dosegljiva, če bi že med študijem lahko delali za izkušnje, ne za preživetje...
Kljub vsej resnosti težav pa si privoščimo še eno vzporednico z navideznim svetom računalniških iger. Kot ugotavlja razvijalka iger Jane McGonigal, tudi tam stvari ne gredo v pravo smer: »Namesto da igralcem iger ponujamo vedno boljše in sprejemljivejše alternative resničnosti, bi morali svetu ponuditi boljšo in sprejemljivejšo resničnost.« Popolnoma enako velja za fiktivne vpise: namesto da omejujete možnosti izobraževanja, da bi se izognili navideznim vpisom, ustvarite takšen resnični svet, v katerem beg v navideznega, vsaj na tem področju, ne bo več potreben.
