Predlog novele zakona je vsebinsko prazen in politično nepremišljen, predvsem pa ne odgovori na temeljna vprašanja, s katerimi se javni zavod spopada že več kot desetletje. Največja ironija predlagane novele je v tem, da pravzaprav ničesar zares ne popravlja.
Pojdimo po vrsti.
Prvič: usklajevanje prispevka z inflacijo je v teoriji ukrep, ki bi lahko pomenil stabilnejše in predvidljivejše financiranje javnega servisa. Vendar je v praksi le ciničen poskus sanacije več kot desetletja neurejenega prispevka. Sočasno odpira prostor za politični nadzor. Novela namreč predvideva, da bo o finančnem poslovanju odločal ločen finančni odbor, v katerem bosta sedela tudi predstavnika vlade. S tem ukrepom je ministrstvo dobesedno pljunilo na vse volilce, ki so leta 2022 podprli spremembo zakona o RTV Slovenija in s tem omogočili ustanovitev sveta in uprave RTV Slovenija, s čimer je vlada depolitizirala javno medijsko hišo; zdaj pa bosta v finančnem odboru znova sedela predstavnika vlade. In kdor nadzira finance, nadzira tudi program.
Drugič: novela vpenja glasbeno produkcijo v javno službo, kar pomeni, da simfonični orkester, big band in otroško-mladinski pevski zbor RTV Slovenija postajajo del javne medijske hiše in jih je treba tako tudi financirati, saj jim ne bo več treba delovati tržno, kot je veljalo doslej. S tem dobi javna medijska hiša le še dodatno finančno obremenitev. Kako jo bodo pokrili, ko pa morajo že za regres in plače najemati kredite, novela ne piše. Zdi se, da so se na ministrstvu odločili, da morajo dvig RTV-prispevka pač nekako upravičiti in so zato preprosto priključili glasbeno produkcijo hiši, ki že zdaj diha na škrge in živi na obroke – državljani pa bomo imeli občutek, da smo, če že plačujemo več, nekaj pridobili.
Tretjič: vladni predlog določa, da se bo program narodnih skupnosti, ki je sestavni del javne službe RTV Slovenija, po novem financiral neposredno iz državnega proračuna, in sicer iz sredstev urada za narodnosti; medtem orkestra in big banda ne obravnava kot državno kulturno funkcijo, temveč kot strošek RTV Slovenija. Zakaj v enem primeru odgovornost prevzame, v drugem pa jo preloži na zavod, ki se že zdaj utaplja v likvidnostnih težavah? Takšna logika ni niti fiskalno niti sistemsko dosledna. Z vključitvijo glasbene produkcije pod javno službo RTV Slovenija je ministrstvo v resnici samo razširilo definicijo, ne pa tudi virov financiranja. V imenu ohranjanja visoke kulture je povečalo stroške zavodu, ki te visoke standarde že zdaj komaj drži nad vodno gladino. Želja po kulturni legitimnosti je razumljiva, a ukrep je ciničen: nekaj razglasiš za javni interes, nato pa tistega, ki naj to izvaja, prepustiš hiranju.
Vlada očitno ne ve več, zakaj RTV sploh obstaja. Ne kot servis državljanov, ne kot branik jezika in kulture, ne kot nujna institucija demokracije. Samo še kot problem, ki ga je treba nekako upravljati – a nikoli rešiti. Najhuje pa je, da se ministrstvo znova obnaša – tako kot pri zakonu o medijih – kot da čas ni dejavnik, kot da je mandat neskončen, referendumi pa nemogoči. Očitno mislijo, da si lahko privoščijo še eno leto »kompromisne rešitve«. In potem bodo čez leto dni spet sedli za mizo, ugotovili, da ni denarja, da so ljudje jezni, da je program še slabši – in spet napisali novo novelo. Za videz. Za red. Za medije.
Ker resnična sprememba zahteva hrbtenico.
