Od supervolilnega leta se po parlamentarnih, predsedniških, lokalnih volitvah in volitvah v državni svet poslavljamo s trojnim referendumom, ki ga lahko uvrstimo na raven opredeljevanja med opozicijo in vlado. SDS je namreč pripravila priložnost, kjer naj bi imela prednost, a se je pri tem – če si izposodimo nogometni žargon s svetovnega prvenstva – znašla v prepovedanem položaju oziroma ofsajdu. Volilci so SDS oziroma opoziciji na desnem političnem polu pokazali rdeči karton po prepričljivem trojnem za.
Strahovi, da bi volilna utrujenost povzročila slabo udeležbo na referendumih, se niso uresničili. Dokaj dobra volilna udeležba glede na dosedanje referendume je dodaten indikator, da se tudi tokrat ni odločalo zgolj o vsebini zakonov, ampak da moramo pri dekodiranju referendumskih rezultatov upoštevati tudi sporočilo volilcev z dodano vrednostjo. Tako kot lansko leto po referendumu o zakonu o vodah, ko je bila volilna udeležba visoka oziroma 46-odstotna, napovedovala pa je, da bo takratna vlada Janeza Janše na parlamentarnih volitvah v velikih težavah. Velik delež državljanov Slovenije je v supervolilnem letu po visoki volilni udeležbi na parlamentarnih volitvah in zglednih udeležbah na predsedniških ter lokalnih volitvah sporočil, da jim volitve, prav tako referendumi, niso v breme.
Ob izteku izjemnega volilnega leta razveseljuje novica, da so prihodnje volitve na sporedu šele sredi leta 2024, ko bomo volili poslance evropskega parlamenta. Nekajletni premor med volitvami bo dobrodošel, da bodo lahko izbranci, ki sta jim bili podeljeni moč in oblast, pokazali, ali so sposobni uresničevati obljube. Manj slaba novica pa bi bila, da ni jasno, ali bo zaradi rdečega kartona v prihodnje tudi manj referendumov. Bolj verjetno je, da v SDS zaradi poraza na trojnem referendumu ne bodo obupali, morda se bodo le taktično umaknili v defenzivo in počakali, da si Golobova koalicija polomi zobe na čereh energetske in inflacijske krize, ter nato znova sprožili referendumsko serijo odločanj v želji po revanši. V SDS so namreč dokazali, da so sposobni zbrati vsaj 40.000 podpisov, če se odločijo spraviti določen zakon na referendum.
Eno od vprašanj pred trojnim referendumom je bilo, kakšne politične posledice lahko pričakujemo v primeru vladnega oziroma opozicijskega poraza. Odgovor je preprost: na začetku nikakršnih. Po parlamentarnih volitvah sta namreč ključna politična bloka konsolidirana – desni je že dolgo v zamrznjenem stanju, na levi pa je Robert Golob (kar se je izkazalo tudi na lokalnih volitvah) postal po desetletju beganja od enega imena do drugega hegemon levosredinskega prostora, ki mu uspe ne le zmagati na parlamentarnih volitvah, ampak tudi mobilizirati ljudi na referendumih. Gibanje Svoboda je v letošnjem letu vzelo zalet, zato je presenetljivo, da so v SDS verjeli, da lahko pol leta po porazu na parlamentarnih volitvah na trojnem referendumu zmagajo. Napačna presoja bi lahko pričala o tem, da Janez Janša izgublja stik z realnostjo.
Ker so v SDS v letu dni sprovocirali še eno glasovanje, ki je referendumsko vprašanje skušalo zreducirati na podporo vladi, se lahko vprašamo tudi, ali nismo posredno spremljali tudi glasovanja o SDS. Politična stranka, ki skuša predstavljati alternativo, je letos na volitvah dobila veliko odgovorov in z interpretacijami ne bi smela imeti težav. V zrelih demokracijah so, ko na volitvah neka osebnost ali politična stranka serijsko izgublja, posledice jasne. Ko se to ponovi tudi na referendumih, ki jih stranke sprožijo same, bi se spodobilo, da nekdo prevzame odgovornost. A to je debata za SDS. Volilci so v supervolilnem letu spregovorili in pri tem so bili nedvoumno jasni.
