Slovenija po vseh kazalcih spada med države z nizko dohodkovno neenakostjo med prebivalci. Po zadnjih podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj je bila dohodkovna neenakost med 38 članicami te organizacije lani nižja le na Slovaškem. Obema državama je skupno tudi to, da so razlike med osebnimi dohodki pred obdavčitvijo bistveno večje, a razlike ublažijo progresivna davčna politika in izdatni socialni transferji. Če tega ne bi bilo, bi bile razlike med bogatimi in revnimi še precej večje, kot so, kar bi ob razmeroma nizkih dohodkih večine prebivalcev mnoge pahnilo v zelo težek položaj.
Dejstvo je, da v Ljubljani zaradi visokih cen stanovanj in najemnin ter vse višjih stanovanjskih in življenjskih stroškov tudi povprečna plača tistim brez lastniškega stanovanja omogoča bolj kot ne zgolj preživetje. Družbene neenakosti med ljudmi se namreč ne meri zgolj po dohodku, temveč precej bolj realno sliko nudijo podatki o premoženju, ki je pri nas ne samo zelo nizko obdavčeno, temveč tudi precej manj raziskano.
Tudi zato je toliko bolj dragocena raziskava revščine in dohodkovne neenakosti družin s predšolskimi otroki v Ljubljani, ki so jo nedavno predstavili na Inštitutu RS za socialno varstvo in prikazuje precej manj egalitarno sliko Ljubljane, kot bi si jo želeli videti. Kaže namreč, da se kljub ugodnemu izhodiščnemu položaju po prehodu iz enega družbeno-ekonomskega sistema v drugega razmere na stanovanjskem področju razslojujejo. Po analizi plačil staršev za vrtec, ki so vezana tako na dohodke kot premoženje, so avtorji raziskave ugotovili, da so razlike med posameznimi ljubljanskimi soseskami več kot občutne. Starši otrok iz Murgel tako zaradi bistveno boljšega ekonomskega položaja v povprečju plačujejo za vrtec dvakrat več kot starši na Rakovi jelši in Novem Brdu oziroma skoraj dvakrat več kot v Štepanjskem naselju.
V letu 2020 je približno polovica staršev v blokovskih soseskah Polje in Novo Brdo ter na Rakovi jelši plačevala le do 10 odstotkov stroškov za vrtec, kar kaže na njihov slab ekonomski položaj, medtem ko je bil delež takih staršev v Kosezah slabih deset, v soseski Mesarska pa zgolj dobrih pet odstotkov. Morda to še ni tako očitno kot v drugih velikih mestih, a elitne soseske v Ljubljani obstajajo že dolgo, precej bolj zaskrbljujoče pa je, da imamo tudi soseske z zametki getoizacije. Po podatkih iz omenjene raziskave so to predvsem soseske z visokim deležem neprofitnih najemnih stanovanj.
Jasno je, da ima gradnja večjih sosesk z neprofitnimi najemnimi stanovanji tudi svoje slabe plati, še posebej, če se ta stanovanja gradi na slabše urbaniziranih območjih. Ker v Ljubljani kronično primanjkuje dostopnih najemnih stanovanj, ta stanovanja praviloma dobijo najemniki z zelo slabim socialno-ekonomskim položajem, kar jasno kažejo recimo podatki raziskave za stanovanjsko sosesko Polje. Če bi neprofitnih najemnih in drugih dostopnih stanovanj gradili več, bi bili na razpisu lahko uspešni tudi bolje situirani posamezniki, kot je to recimo na Dunaju, te soseske, ki so v marsičem že danes bistveno bolje načrtovane kot kakšne kvazi luksuzne soseske, pa bi bile socialno-ekonomsko bistveno bolj raznolike.
A povečanje fonda dostopnih najemnih stanovanj ni edina rešitev za tako kompleksen problem, kot je razslojevanje prebivalstva po soseskah. Potrebno bo vsaj še ustrezno obdavčiti zdaj praktično simbolično obdavčene nepremičnine, zemljišča v javni lasti nameniti za gradnjo najemnih stanovanj, zaostriti urbanistične pogoje, ki bi onemogočili gradnjo zaprtih luksuznih sosesk ter namesto njih graditi raznovrstne soseske z dostopnimi stanovanji, lahko tudi v sodelovanju z zasebnimi investitorji.
