Kriterij »važno, da je naš« tudi tokrat najbolj zaznamuje predloge DeSUS. Kot ministrico za kulturo vidijo Julijano Bizjak Mlakar, ki je na tem področju praktično brez kakršnih koli referenc, kar je v kulturniških krogih že povzročilo glasno nasprotovanje. Na čelo – tudi zaradi usmeritev EU – še kako pomembnega ponovno ustanovljenega ministrstva za okolje in prostor DeSUS predlaga zdravnika, njegovo kandidaturo pa utemeljuje s preteklim županovanjem in samokritično zavrnitvijo vodenja infrastrukturnega resorja. Ob tem pa so pozabili, da je Tomaž Gantar kot osrednji razlog za svoj odstop s čela zdravstvenega ministrstva izpostavljal nemoč pri izpeljavi nujnih reform oziroma prevelik vpliv lobijev. Moč in vztrajnost, ki ju torej nima, bi tudi kot minister za okolje in prostor še kako potreboval, vplivnih lobijev pa na teh področjih ni nič manj.
Karl Erjavec je pri svoji politiki kadrovanja sicer vseskozi dosleden. Zase želi državotvorno ministrstvo z vsemi pripadajočimi ugodnostmi, s tem, koliko mest bo pripadlo DeSUS, pa se (v slogu več resorjev – več težav) ne bi posebej obremenjeval. Če ne bi moral za ohranjanje svojega položaja v stranki prisluhniti tudi njenim ambicijam in če ne bi želel v javnosti utemeljiti volilne teže svoje stranke. Zato v pogajanjih za ministrske in druge položaje ne popušča. Se pa spretno izogiba, da bi stranka prevzela resorje, ki so neposredno povezani z upokojenci, in bi se torej kot nosilka nujnih sprememb kaj hitro zamerila svojim volilcem. Da je v DeSUS strankarska pripadnost daleč nad strokovnostjo, potrjuje tudi njihovo izbiranje kandidatov zgolj iz ožjega vodstva stranke in iz poslanske skupine – če bi bili sposobni pogledati nekoliko širše, bi kakšno kompetentnejšo osebo nedvomno našli.
Nekaj erjavčevskega hrepenenja po državotvornih resorjih je mogoče zaznati tudi v kandidaturi bivšega predsednika parlamenta Janka Vebra, ki kakšnega večjega zanimanja za obrambno področje doslej ni kazal. Se je pa dal kandidat SD, da ne bi ostal brez funkcije, za vsak primer izvoliti še za podpredsednika parlamenta.
Ministrsko mešetarjenje je pomembno obremenjeno tudi z izbiranjem novega komisarja iz Slovenije, za kar nosi precej krivde mandatar sam. Potegnil je namreč nekatere poteze, ki bi si jih lahko privoščil šele po izvolitvi vlade, z možnostjo večjega števila ministrov brez listnice v spremenjenem zakonu o vladi pa je omogočil dodatna kadrovska izsiljevanja.
S tem, ali bo Cerar slepo sprejel predloge koalicijskih partneric ali pa bo kakšno ime vendarle zavrnil, bo pomembno nakazal, koliko bo vodenje vlade v njegovih rokah, koliko pa držijo napovedi, da bosta glavna krmarja politično mnogo bolj izkušena predsednika manjših vladnih strank. Nekdanji premier Janez Drnovšek je marsikateri kadrovski predlog koalicijskih strank zavrnil in celo Borut Pahor kakšnega ni sprejel. Ob tem je seveda treba priznati, da tudi v preteklih vladah ni manjkalo nestrokovnih in nekompetentnih ministrov, a bo Cerarjeva izbira zaradi njegovega priseganja na strokovnost in novo politiko v javnosti še toliko bolj odmevala.