Najbolj ugodno ceno sicer določa trg, ki ga v kranjski šoli pričakajo z – zaklenjenimi vrati. Druge agencije in podjetja za razliko od profesorjeve namreč nimajo kopice privilegijev, ki jih profesor ima. In logika o cenenosti je tu nepreverjena, a še vedno tudi možna.
Zakaj potem javna obravnava početja, ki mu večina sledi molče ali celo prikimava? Predvsem zato, ker je poklic učitelja, profesorja, pedagoga vedno in na več načinov tudi zgled. Učitelj namreč ni človek, ki v šoli lahko razlaga eno in v javnosti dela nekaj drugega. Pa saj tega ne bi smel početi noben časten človek, ali ne? Zato se vsa zgodba o gorenjski varčnosti, profesorjevi organizaciji in zadovoljstvu potnikov zlomi pred šolsko tablo.
Mlad človek namreč doživlja vlogo svojega učitelja dobesedno vsak dan. Dr. Jeckyll in Mr. Hyde po gorenjsko in kranjsko! Kakšna je avtoriteta profesorja, ki najprej meri znanje dijaku, potem pa od njega terja denar za storitev, ki jo bo opravil sam kot podjetnik? Kakšen je pedagoški in moralni ugled človeka, ki od države dobi kruh, od dijakov pa si odreže še kos (podjetniške) potice?
Povsem enaka vprašanja si zasluži ravnatelj, ki igra »menedžerja« profesorju, njegov »biznis« za šolskimi zidovi sprejema in podpira. Tu pa zbledijo tudi zgoraj napisane vrednostne ocene, ker ni mogoče dvoličnosti prodajati kot vrednoto ali celo kot zaščitni znak šole.
Kaj od tega odnesejo dijaki? Pragmatično: poceni izlete (ali so res najcenejši, pa ni preverjeno) in urejen sistem, kjer tudi starši zagotovo mnogokrat prikimajo, ker otroke spremljajo tisti, ki jih tudi učijo v šoli. In če je to tako, zakaj potem učitelji ne bi bili s. p. (samostojni podjetniki) kar po vrsti? Zakaj ne bi eden organiziral za dijake smučarskih tečajev in drugi šole tujih jezikov?
Ni tako preprosto. A javna skrivnost je, da ima vsaka večja šola »svoje« dobavitelje. V kranjskem primeru je zanimivo spremljati, koliko dijakinj in dijakov opravlja vozniške izpite pri isti avtošoli in kako se tudi maturantski dogodki dogajajo po ključu, ki ni ravno vsem jasen in razumljiv.
Šola je očitno dober posel. A ne za vse, kje pa! Krivico bi delali tistim profesorjem, ki trdijo, da jim pedagoški proces vzame čas, energijo, da se razdajajo svojim dijakom.
V bistvu to počne tudi profesor geografije. Dovolj časa, energije, znanja, podjetnosti in prave potuhe ima, da dokazuje, da pedagoški poklic z roko v roki hodi s pravim biznisom. In seveda se mu še ni zgodilo, da bi drugače pred tablo ocenil tistega, ki mu sledi na izletih, in tistega, ki vloge profesorja vodiča ne bi ustrezno cenil...
