Leta 1998 je Kalifornijec indijskega rodu John Kadivil Eapen prišel kupit Tovarno avtomobilov Maribor v stečaju. Kupnina: 10,5 milijarde tolarjev. Politika je bila navdušena, Tamov stečajni senat je sporočil: »Prodano!« Vendar je bil posel kasneje preklican, ker je Eapen nakazal le 120 milijonov tolarjev. Američan je vložil tožbo in zmagal. Iz Tamove stečajne mase so mu morali izplačati kar 265 milijonov tolarjev.
V letih osorej je mesto pod Pohorjem obiskalo še več tujih naložbenikov. Nekateri so bili uspešni (Henkel, Palfinger, Durabus...), še več pa je odgovornih za poglabljanje dvoma v verodostojnost njihovih napovedi. Nepozaben je bil nastop Clifforda Dachune, uradnega večinskega investitorja v projekt Golden Air. Dachuna je oktobra 2011 na mariborskem letališču z dvignjenim palcem napovedal vzpostavitev redne letalske linije med Londonom in Mariborom. Tisti prst je postal komičen simbol njegovega visokoletečega biznisa. Golden Air je namreč v London pripeljal enega samega potnika!
Po zaslugi župana Andreja Fištravca so se v Mariboru spet začeli pojavljati tuji podjetneži s pravljičnimi projekti v aktovkah. Kuvajtski podjetnik Hilal Arnaoot obljublja, da bo v Mariboru leta 2017 odprla vrata franšiza neke severnoameriške univerze. Katera je ta univerza, ki naj bi že čez tri leta poslala svoje profesorje v slovensko zdomstvo, ne pove. Za zdaj je jasno le to, da je skoraj brezplačno dobil v last več kot milijon evrov vredno gradbeno jamo v središču mesta. Pisnih zavez, kaj in kako bo gradil na svoji zemlji, Fištravčevi od Arnaoota niso terjali.
Ker je očitno zmanjkalo primerne občinske zemlje, ki bi jo lahko podarili ali prodali za drobiž, županovi zdaj pomagajo kitajskim steklarjem iz Tajvana najti zasebno nepremičnino, na kateri bi že čez tri mesece (!) začeli graditi tovarno baterij in odprli 300 delovnih mest. Vsekakor kaže pozdraviti, da lokalna oblast ponuja celovit servis naložbeniku, ki je pripravljen investirati 15 milijonov dolarjev. Populistično samopromocijo župana, ki je že pred meseci javnosti predstavljal skrivnostni baterijski izdelek z napisom S 168, se v takšnih okoliščinah vzame v zakup.
Hkrati pa se je treba vprašati, kakšni so resnični interesi in pričakovanja azijskih steklarjev, ki so prek nekega kitajskega poštnega nabiralnika prišli v Slovenijo, da bi tukaj vstopili v perspektivno industrijsko panogo, v kateri nimajo nobenih izkušenj, te ambicije pa so doslej skrbno skrivali celo pred lastnimi delničarji.
Davkoplačevalcem ostaja zgolj slepa vera v to, da imajo ti podjetneži boljši sloves kot tisti, ki so nekoč v Maribor prinesli komaj kaj več kot prazne obljube. In da imajo boljšo boniteto kot Fištravčev svetovalec Marko Kovačič, ki na Kitajskem najbolj zavzeto snubi tuje partnerje. Po poročanju medijev je namreč Kovačiču uspelo svoja podjetja spraviti na rob bankrota, ostal naj bi dolžan precejšnje vsote denarja tako svojim strankam kot tudi dobaviteljem. Nekateri so že sprožili rubeže, drugi pa so menda prepričani, da je goljufal, ponaredil listine in zlorabil položaj v podjetju, zato so ga že ovadili policiji.
Če se bo na koncu izkazalo, da so se v poslovnih španovijah, s katerimi se hvali Fištravec z zeleno baterijo v rokah, zavohali biznismeni s podobno poslovno etiko kot Kovačič, v prihodnjih letih ne bodo imeli v Mariboru veliko dela arabski študenti in izdelovalci baterij – temveč kriminalisti, tožilci in stečajni upravitelji.
