Vsi našteti posli imajo skupni imenovalec: prezadolžene, slabo likvidne ali finančno izčrpane lastnike. Ti so še pred nedavnim z denarjem bank kopičili domače delnice in se mrežili v hobotnice, po katerih so obvladovali nosilce domače gospodarske moči. Danes skupaj z državnimi skladi, željnimi vsakega evra za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznosti, in bankami prodajajo domala vse naložbe, za katere jim uspe najti kolikor toliko spodobnega kupca. Tok poceni denarja iz tujih bank, s katerimi se je po domačih bankah polnilo ožilje Slovenije, d. d., se je danes obrnil v nasprotno smer. Domače banke ga za to, da poplačujejo obveznosti v tujini in zmanjšujejo izpostavljenost do nekdanjih privatizatorjev doma, zahtevajo nazaj, le da je danes krepko dražji.
Novi lastniki slovenskih podjetij tako danes tudi ali celo pretežno prihajajo s trgov, ki jih je nekoč skušal osvajati tudi slovenski kapital. Pravijo, da se nobena zamujena priložnost ne vrne. V Sloveniji so veliki poslovni sistemi v (so)lasti države, ki bi morali v času krize opraviti vlogo vlečnih konjev, bolj ali manj nasedli na čereh – milo rečeno – nepremišljenih naložbenih avantur v tujini v času prve vlade Janeza Janše ali notranjih pretresov v številnih kadrovskih cunamijih. V tem času so v državah, nad katerimi smo še pred desetletjem vihali nosove (Hrvaška, Srbija, Češka), zrasle korporacije, ki prevzemajo podjetja na tujem, tudi v Sloveniji. Protislovje ne bi moglo biti večje. Če je bil vsaj uradni raison d'etre za tako imenovani slovenski model lastninjenja obramba pred tujci, so prav slednji danes tisti, ki bodo s svežim denarjem vsaj deloma »pokrili« marsikatero napačno poslovno odločitev in morda rešili ostanke nekaterih nekoč mogočnih domačih finančnih holdingov.
A tudi to ne bo nujno dovolj. Sava, žrtev megalomanskih načrtov iz časa gorenjske naveze, bo tako za preživetje v »procesu razdolževanja« dokončno žrtvovala svojo identiteto. Iz kranjskega gumarja je v desetih letih postala holding z deleži v bankah, ki ima v lasti še hotele na Bledu in zdravilišča v vzhodni Sloveniji. Preostali še vedno hodijo po tankem robu: od Istrabenza, ki ga sama prodaja Droge Kolinske še zdaleč ni rešila, do NFD Holdinga. Isti bankirji, ki so nekoč domačo kapitalsko elito trepljali po ramah in za njo hodili s kovčki denarja, danes od njenih ostankov zahtevajo ne le odplačevanje obresti, ampak poplačila vsaj dela glavnic. Uprave, ki so dolga leta obvladovale domače družbe ali v nekaterih primerih kar svoje nadzornike, zdaj čaka »leto 0« in naporno delo za izboritev dobrega položaja znotraj multinacionalnih poslovnih sistemov. Tudi od tega bo odvisno tudi, kolikšno število delovnih mest bo na dolgi rok ostalo v Sloveniji.
Je na ladji, kjer vsak rešuje sebe, kot ve in zna, še sploh politično korektno vsaj v povezavi z lastništvom države omeniti nacionalni interes? Četudi gre za neštetokrat zlorabljen in že tako rekoč demoniziran frazem (predvsem po zaslugi slovenskih lastnikov, ki so se v zadnjih letih »podpisali« pod številne stečaje z brutalnim razpletom), bi morala vladajoča politika vsaj ob sprejemanju zakona o »superholdingu« jasno opredeliti, v katerih panogah in družbah še vidi državo kot (so)lastnico. Ne le zaradi javne razprave o tem, ali smo političnim elitam po dveh desetletjih sploh še pripravljeni zaupati upravljanje premoženja. Predvsem zato, ker so »panične prodaje«, zavite v celofan napovedi o bankrotu države, plodno okolje za lobistično-klientelne posle vseh vrst.