Ob včerajšnjem obisku italijanskega zunanjega ministra Antonia Tajanija v Ljubljani je bilo na dnevnem redu zapisanih mnogo tem, od energetike in turizma do položaja manjšin. Ves čas pa je v ospredje silila ena: upravljanje državnih meja. Tajani, nekdanji komisar in predsednik evropskega parlamenta, sicer pred kamerami ni hotel dajati vtisa, da gre za veliko reč. Blago je treba spustiti čez, ljudi pa imeti pod nadzorom. Odgovornost naj prevzame amorfna EU, zoprne tehnikalije pa policija, po možnosti čim dlje proti jugu. Še pred poletjem naj bi se tako italijanski, slovenski in hrvaški policisti dogovorili za skupno patruljiranje na novi schengenski meji z Bosno in Hercegovino ter Srbijo, sta napovedala italijanski gost in slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. Potem sta se posvetila »prestižnejšim« zadevam, gospodarskemu sodelovanju in geopolitiki zahodnega Balkana.
V zakulisju pa so mejna vprašanja vendarle krojila vzdušje. Zadnjih sto let, kolikor še pomnijo naši dedje, je z vojnami in dominacijo zaznamovano prestavljanje meja med Furlanijo, Notranjsko in Dalmacijo naraslo v multilateralno travmo. Zdaj pa je nastopil zgodovinski unikum: kje potekajo meje med Hrvaško, Slovenijo in Italijo, je administrativno obeleženo le še na zaraščenih mejnih kamnih in na googlovih satelitskih posnetkih. Dejanski prestop meje je za domačine postal navaden dolgčas.
Novodobna evropska idila pa ima vendarle zanimivo dimenzijo – globalne migracije. Med Karačijem, Mogadišem, Odrinom, Šidom, Bihaćem in Trstom poteka živahna selitev. Proti koncu migrantske poti se perspektiva zoži: tu stojita drobna zaselka Lupoglav v hrvaški Istri in Rakitovec pod Slavnikom. Zanju morda še niste slišali, v telefonih prebežnikov z vsega sveta pa sta označena kot kraja, skozi katera vodi najkrajša pot v Evropo. Le malo naprej je označena Dolina pri Trstu. Vanjo se pride po strmini mimo socerbske trdnjave. Tam je cilj.
V minulih tednih so se v teh krajih prepletle slike, ki prikazujejo, zakaj politični šefi razmišljajo o skupnih policijskih patruljah na jugu. V Beogradu srečate tako rekoč ves svet. V Tovarniku najdete Afganistance, ki se vkrcavajo na vlak proti severu. Na Reki Pakistanci čakajo avtobus proti Lupoglavu. Vsi iz žepov vlečejo hrvaške papirje, ki jim za določen čas dovoljujejo gibanje po državi. Pri Rakitovcu je potem nekdo iz Burundija te papirje odvrgel. In na koncu v Dolini italijanski vojak z brzostrelko straži izmučene ljudi, ki so se privlekli do avtobusne postaje in obležali na soncu.
Ti prizori so zapozneli odmev različnih političnih, administrativnih in represivnih ukrepov, od ukinjanja azila do pretepanja in preganjanja migrantov, ki so jih dolgo izvajale države na balkanski poti. Ker je Hrvaška pravkar vstopila v schengen, v schengenskem zakoniku pa piše, da policisti pri mejnih kontrolah »v celoti upoštevajo človekovo dostojanstvo«, so represivni ukrepi na tem delu poti trenutno zamrznjeni in posledično v Sloveniji in Trstu število prosilcev za azil narašča. Trenutno so zamrznjeni tudi meddržavni sporazumi o vračanju migrantov.
Na mejah po Balkanu pa je tudi vse več mednarodnih policijskih patrulj, ki skušajo migracije regulirati daleč stran od jedra Evrope. V tem kontekstu ideja o sodelovanju slovenskih, italijanskih in hrvaških policistov na zunanji schengenski meji ni presenečenje. Presenečenje pa bo, če bo po tem na Hrvaškem, pri Rakitovcu in v Trstu še toliko ljudi. Kot sta namreč včeraj v Ljubljani nakazala minister in ministrica, migracij politika vendarle noče videti na političnem zemljevidu. Prepustiti jih hoče »varnostni stroki«. Če se ta posel prepusti zgolj oboroženim ljudem, tudi če so iz različnih držav, pa to po izkušnjah pomeni zgolj eno – travmatične meje.
