V prvi vrsti sta za velik vzpon priljubljenosti kolesarskega športa zaslužna dva šampiona, čeprav nikakor ne smemo mimo uspehov generacij pred tem, ko je Andrej Hauptman slavil kolajno na svetovnem prvenstvu, in dejstva, da sta Simon Špilak in Jani Brajkovič postala zmagovalca enotedenskih dirk svetovne serije. Nikakor ne gre pozabiti niti dosežkov Tadeja Valjavca ter – bliže trenutni sedanjosti – etapnih zmag in dosežkov mnogih drugih slovenskih kolesarjev. Vseeno sta za ves rompompom zaslužna dva – Tadej Pogačar, ki je trenutno zagotovo najboljši kolesar na svetu, in Primož Roglič, ki je brez dvoma največji ljubljenec zahtevnega slovenskega občinstva.
Ko tekmuje Tadej Pogačar, so zmage postale že samoumevne in so navijači razočarani, če mu to ne uspe (denimo letos na dirki Pariz–Roubaix). Povsem drugače pa je, ko je na startu katere koli dirke priljubljeni Rogla. S 35-letnim Zasavcem diha vsa Slovenija. Tudi zato, ker je v očeh številnih večni mučenik. Toda od leta 2020 naprej, ko sta se Roglič in Pogačar na dirki po Franciji pomerila v kronometru in je Pogi »ukradel« skupno zmago svojemu rojaku, je narod je razdeljen na polovico ali, morda še bolj natančno, na četrtino, ki prizna absolutno prevlado junaka s Klanca pri Komendi, in na preostali del celote, ki so večni podporniki Kisovčana.
Priljubljenost zasavskega orla je vidna na vsakem koraku. Na na videz neatraktivni 14. etapi 108. dirke po Italiji, ki se je končala v Novi Gorici, se je po ocenah organizatorjev zbralo neverjetnih sto tisoč navijačev. Podobne prizore smo doživljali tudi pred dvema letoma, ko je Slovenija zavzela Svete Višarje, kjer je junak ljudskih src spisal pravi čudež. Letošnji obisk je za več kot še enkrat presenetil pričakovanja. A pri Primožu Rogliču enostavno ne gre brez drame.
Na dirko po Italiji je vstopil kot veliki favorit, a se je kmalu začelo zapletati. Padel je prvič, drugič in nato pred svojimi navijači še tretjič. Nič ga ni potrlo. V slogu večnega mučenika je pošiljal pozitivne misli ljudem, ki dirkajo in dihajo z njim. Še na dan, ko je bilo njegovo nadaljevanje dirke zaradi vseh težav pod vprašajem, je ostal nasmejan. Še enkrat se je vrnil na start, a žal znova padel – še četrtič v devetih dnevih. To je bilo preveč. Tudi nesmrtnemu Rogli enkrat zmanjka energije, a prepričani smo, da mu ni zmanjkalo življenj. Zakaj znova on? To je vprašanje vseh, a odgovora ni. Dejstvo je, da je v šport prišel pozno, brez opravljene osnovne šole kolesarstva – to čivkajo že ptice na vejah. Ne zna se voziti kot njegov rival Pogačar. Tudi ko njegova ekipa naredi vse prav, Roglič pade. Očitno mora trpeti, da lahko znova vstane.
Tudi tokrat je moral odstopiti. S težkim srcem je sedel v avto in dirki pomahal v slovo. V letu 2025 tako nič ne bo s trojno slovensko zmago na vseh treh tritedenskih dirkah, kot je Rogli in Pogiju uspelo lani. A prepričani smo, da za petkratnega zmagovalca tritedenskih dirk uspehov še ni konec. Kot že ničkolikokrat se bo znova vrnil. Najverjetneje že na dirki po Franciji, ko bo znova tekmoval tudi proti Tadeju Pogačarju in bo imela vsa Slovenija oziroma vsaj tri četrtine nje možnost, da spet trpi z njim.
