Večino življenja sem preživel v krizi. Zadnjo sem dočakal kmalu po vstopu v svoja trideseta. Imel sem srečo, ki je tisti mlajši od mene niso imeli. Vsak četrti državljan Slovenije, star med 15 in 29 let, nima dela. Ustvarili smo prvo (post)krizno generacijo, ki bo živela slabše od staršev. Tempirano socialno bombo, ki je nihče ne opazi. Le vsi se bodo (spet) čudili in zgražali, ko bo kdo v stiski v šipo državnega zbora vrgel kamen. Pravijo nam, da ni vse tako črno. Res je, da se je v Slovenijo lani zaradi izvoznikov in intenzivnega črpanja evropskega denarja vrnila gospodarska rast. Daleč od državnih kadrovsko-klientelnih mešetarjenj je zraslo kar nekaj novih uspešnih podjetij. Toda (pre)živeti v Sloveniji je vedno težje. Ne le za mlade družine, ki vse mesečne prejemke porabijo za hrano, najemnino in vrtec. Ali za delavce, ki ne dobivajo plač in prispevkov, pri čemer poslušajo, da morajo biti hvaležni, ker imajo delo. Tudi za upokojence, ki na stara leta tolčejo revščino. Ali za prebivalce Kočevja, od vseh pozabljenega mesta z rekordno brezposelnostjo.
Leto 2014 je bilo leto izgubljenih priložnosti. Ko smo s trimilijardno injekcijo rešili banke (zanje se pri nas pač vedno najde denar), smo dobesedno zastavili svojo prihodnost. Pričakovali smo veliko. Ne le da se bomo iz te zgodbe kaj naučili – seveda se nismo, saj spet poslušamo o pomembnosti državnega lastništva bank. Naivno smo mislili, da bodo banke pomagale oživiti gospodarstvo, da bosta s pomočjo DUTB sledila intenzivno razdolževanje podjetij in pameten program državnih naložb. Zmotili smo se. Sledili so padec vlade in volitve. Državne banke danes sedijo na denarju. Pri tem tolčejo dobičke z obrestmi od obveznic, ki jih je vanje vložila – država. Večja podjetja iščejo druge vire financiranja, manjša se spopadajo s plačilno nedisciplino. V osebnem stečaju je lani končalo skoraj 4000 ljudi – petkrat več kot leta 2010.
Od nas zahtevajo, da smo »konkurenčni na trgu dela«. Da delamo tudi brez plačila. Da razmišljamo »out of the box« (zunaj okvirov). A to bi morali početi (tudi) tisti, ki nam vladajo. Zadnje dogajanje v Grčiji bo morda omehčalo stroge proračunske zahteve Bruslja. Toda nobena od zadnjih vlad se o sodelovanju ni niti skušala pogovarjati državami, ki so evropski komisiji povedale, da bodo te zahteve izpolnjevale po svojem urniku. V letu 2015 bomo potrebovali vlado s pogumom za sprejemanje težkih odločitev. Takšno, ki bo znala povedati, ali prodajo posameznega podjetja podpira ali ne, ne pa da odločitev prelaga na Slovenski državni holding. Ki bo znala privabiti tudi kapital, ki bo dejansko vlagal, ne pa zgolj kupoval. Ki podjetjem ne bo na hitro spreminjala poslovnega okolja, državljanom pa standarda zniževala s trošarinami in novimi prispevki. Ki se bo s predstavniki delodajalcev in sindikatov brez medijev za tri dni zaprla v sobo in dogovorila, kam in kako.
Novoletna želja moje generacije je le ena – prihodnost.
