Zakaj je moral Slovenijo predramiti šele italijanski časnik in ji povedati, da so si Nadškofija Maribor in njej podrejena podjetja nagrmadili 800 milijonov evrov dolgov? Res je, da je škandal, ki so ga v tujini postavili ob bok finančnim malverzacijam v Vatikanu in spolnim zlorabam duhovnikov, prišel na naslovnice, a je kmalu zatem spet potihnil.
Lokalni spodrsljaj, kot ga je poimenoval kardinal Franc Rode, je namreč vse prej kot to. Po velikosti premoženja in dolgov celo največji stečaj v zgodovini samostojne Slovenije je pognal prihranke več deset tisoč malih delničarjev. Med njimi tudi tistih, ki so Cerkvi – tudi zaradi prigovarjanja njenih medijev – v dobri veri zaupali certifikate v času privatizacije. V večinsko državnih bankah je naredil veliko luknjo, ki jo bomo polnili davkoplačevalci. In najpomembneje, velik del slovenskega gospodarstva, ki ga je Cerkev spravila pod svoje okrilje, je pustil na prepihu. Na novega lastnika čakajo v Heliosu, Steklarni Rogaška, Letriki, Mladinski knjigi Založbi in vrsti drugih velikih družb.
Delovanje cerkvenih finančnih holdingov je tipična zgodba slovenske tranzicije, ki bi jo, če ne bi poznali imen glavnih akterjev, zlahka pripisali kateremu od danes preganjanih tajkunov. V imenu gradnje pastoralne »infrastrukture« so se nepremišljeno zadolževali in denar potihoma nalagali v propadle projekte v Argentini in na Hrvaškem, opekli pa so se tudi pri neuspelem poskusu prevzema Petrola v času prve Janševe vlade. Na drugi strani so postavili (in izgubili) lastnega telekomunikacijskega operaterja. V čast jim ne gre šteti niti obnove dvorca Betnava, pri kateri naj bi bila poneverjena evropska sredstva. Kleriki so svojo naložbeno pot začeli z več kot 150 milijoni evrov »čistega« kapitala in v nekaj letih zgradili piramido, ki se je sesula kmalu po začetku finančne krize. Hkratnega bankrota nadškofije, ki ji resno grozi, da se po 150 letih vrne pod okrilje avstrijske škofije (Anton Martin Slomšek se bržčas obrača v grobu), pa ironično ni povzročil propad družb, ki jim je posodila le nekaj milijonov evrov, ampak njeni lastni projekti.
Čeprav smo mediji do podrobnosti razkrivali posamezne sporne posle in vpletenost aktualnega vrha slovenske Cerkve vanje, ta molči. Namesto da bi priznal vsaj objektivno odgovornost za škandal, ki je (ne)posredno prizadel na deset tisoče državljanov, krivdo vedno znova prelaga na podrejene in niti ne pomisli, da bi očistil svoje vrste. Bodo spet čakali, da jih očisti Vatikan? Uprave finančnih holdingov so po njihovem delovale neodvisno in samostojno, pa čeprav se je nato izkazalo, da so nad njihovim delom bedeli (nad)škofje in jo celo aktivno usmerjali. Razkrinkanju laži običajno sledi molk. Tako kot v primeru obnove dvorca Goričane, v katerem si je razkošno domovanje omislil kardinal Rode, vendar si je nato še zadnji hip, verjetno zaradi pričakovanega zgražanja vernikov, premislil.
Namesto da bi se vrh slovenske Cerkve spokoril in se začel držati zapovedi, ki jih pridiga podanikom, je nasprotno dobil le še nov zalet. Postavlja se ob bok predsedniku vlade in skuša brez trohice samorefleksije celo nastopati kot samooklicana moralna avtoriteta družbe in jo rešiti iz poglabljajoče se krize. Ob tem vrh Cerkve pozablja, da je v resnici sam eden večjih krivcev zanjo. Dokler ne bo skupaj s politiki prevzel odgovornosti, očiščenja pač ne bo, država pa se bo dušila in še naprej utapljala v vsesplošnih medsebojnih razprtijah.
