Poglejmo samo tri najodmevnejše primere. 4. februar 1999: štirje newyorški policisti v Bronxu 41-krat ustrelijo proti neoboroženemu temnopoltemu Amadouju Diallu. Devetnajst nabojev ga zadene in ubije, potem ko zaradi kričanja policistov na dan potegne denarnico, ki naj bi jo ti zaradi slabe luči zamenjali za orožje. 25. november 2006: policisti v civilu v newyorškem Queensu petdesetkrat ustrelijo tri temnopolte osebe, med njimi 23-letnega temnopoltega Seana Bella, ki umre. Do danes ni jasno, ali so se policisti primerno predstavili in opozorili, da bodo streljali. 1. januar 2009: policisti zaradi poročil o pretepu na vlaku na postaji zadržijo več oseb. Dvaindvajsetletni temnopolti Oscar Grant se upira in eden od njih želi domnevno uporabiti paralizator, a izvleče pištolo in Granta s strelom v hrbet ubije. Osmane Zongo, Patrick Dorismond, Timothy Stansbury, Ramarley Graham, Trayvon Martin in drugi so imena, za katerimi se skrivajo na moč podobne zgodbe.
»Ne streljajte, to so denarnice,« so potem Newyorčani vpili na skoraj vsakodnevnih protestih pred poveljstvom newyorške policije po uboju Dialla. Na najbolj vroč dan so jih aretirali dvesto. Nič drugače ni bilo po smrti Bella, Granta in večine drugih. A tu se zgodba ne konča: policisti, ki so ustrelili Dialla in Bella, so bili oproščeni, podobno kot velika večina mož v modrem v podobnih primerih. Družine so se potem obrnile na sodišče s civilno tožbo. In druga za drugo so z mestnimi oblastmi dosegale zunajsodne poravnave, Diallova za 3 milijone dolarjev odškodnine, Bellova za 3,25 milijona dolarjev, Grantova za 2,8 milijona dolarjev... Če ste se kdaj vprašali, koliko je vredno človeško življenje (temnopoltega Američana), so te številke verjetno najbliže odgovoru. In mesta plačujejo, kot bi si hotela oprati vest.
Ko je bil leta 2008 na predsedniški položaj izvoljen Barack Obama, so zlasti starejši temnopolti Američani to doživljali kot simboličen dokončen prelom s temno suženjsko in segregacijsko preteklostjo. Ganljivo jih je bilo gledati, kako so v washingtonskem parku točili solze, ko je izrekal predsedniško prisego. To je bila velika stvar. A predvsem simbolna, zato v šestih letih ni mogla popraviti desetletja nabirajočih se statistik, ki še vedno govorijo o rasni neenakosti v Združenih državah. Temnopolti zaslužijo 65 centov na vsak dolar, ki ga zasluži belec, vse statistike o zapornikih kažejo nesorazmerno visok delež temnopoltih, ameriško ministrstvo za šolstvo je letos, ob šestdeseti obletnici odločitve vrhovnega sodišča o neustavnosti rasne segregacije v šolah, objavilo študijo, ki kaže, da so nebelski otroci (razen azijskih) izrazito večja tarča ničelne tolerance glede nediscipline, da nimajo enakih možnosti glede kakovosti pouka in tako naprej. Temnopolti to vedo in čutijo. Le da priložnosti za izražanje nezadovoljstva, kakršne so bile v okviru gibanja za državljanske pravice, niti ni več. Ko ustrelijo še enega neoboroženega temnopoltega, sledijo protesti, ki so res najprej usmerjeni proti policijskemu nasilju, a zadaj so še močnejši vzgibi. Ti izhajajo iz občutkov, podprtih s podatki, ki negirajo ocene zgodovinarjev ob Obamovi prisegi, da so temnopolti v ZDA dokončno postali enakopravni.