Letošnja Prešernova proslava v Cankarjevem domu se po tonu ni izneverila duhu ekipe upravnega odbora (UO) Prešernovega sklada (PS), ki mu je s tem dogodkom potekel mandat: zvezda je bil tudi tokrat predsednik UO Jožef Muhovič. Že res, da so v prvi vrsti spet sedeli nagrajeni umetniki, a ti so že leta pravzaprav nekakšna motnja, za katero dolga četica režiserjev in »režiserjev« ne ve, kaj naj z njimi počne. Šov namreč pripada govornikom, to pa so večinoma predsedniki UO. Oni nam razlagajo svet in umetnost nagrajencev. Ti sedijo in molčijo. Ure pred proslavo vadijo: prihod na oder, prevzem plakete, obrat k občinstvu, ki mu odprejo plaketo (seveda ne vidimo, kaj nam kažejo), in potem odkorakajo z odra. Brez pravice do ene same besede.
Upravni odbor se je letos odločil proslavo posvetiti ... Prešernu. Morda zato, ker so ugotovili, da še ni dobil Prešernove nagrade, ali pa zato, ker niso opazili tavtologije na deseto potenco: na Prešernov praznik na Prešernovi proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad bomo poslušali Prešerna in gledali balet o … Povodnem možu! (To je tisti predator, ki je utopil naivno mladenko.) Juhu.
Predsednik UO nam je tako prečital štiri tipkane strani dolg razmislek, prežet s klenim duhom 19. stoletja. Govoril je o nemški romantiki in o »Dichtung«, o svojih impresijah (»če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet«), o Prešernu lani v frankfurtskem muzeju, pojasnil je, zakaj so nam uvodoma Prešerna recitirali sleherniki: »ker elitizem in virtuoznost ne ustvarjata nujno človeške topline«. Zakaj je ukradel to »človeško toplino« Vrbi in Prešernovemu trgu in jo cepil na državno proslavo, ni povedal.
Razgovoril se je tudi o nagrajencih, o »gracilni ustvarjalnosti«, o ogljičnem odtisu, ki da bi se mu moral pridružiti še »srčni odtis« (citiral je Romano Bider Muhovič). In za konec: prešeren praznik je zaželel »vsem Slovencem doma in v zamejstvu«. Čestitke nismo bile deležne Slovenke, državljani in državljanke neslovenskega rodu, še manj pa, bognedaj, prebivalci in prebivalke Slovenije brez slovenskega državljanstva. Čestital je le okoli 40 odstotkom od 2,1 milijona prebivalcev te države. Pa lahko noč.
Sledile so videopredstavitve nagrajencev, kjer ni šlo brez stereotipov (igralka v gledališki garderobi) in žaljivosti (Eriko Vouk, ki zaradi bolezni ni mogla sodelovati na snemanju, je tu in tam »igrala« mlada ženska, ki je »pesniško« bolščala v daljavo). Na spletni strani Studia Siposh, ki je portrete posnel, piše: »Poslanstvo krščanskih ustvarjalcev je prinašati ljudem veselo oznanilo.« Potem je v Cankarjevem domu zmanjkalo elektrike.
Prešernove proslave naj bi v prihodnje prešle pod okrilje vladnega koordinacijskega odbora za državne proslave. Ideja na prvi pogled ni slaba: prenajedli smo se cenzur, posegov, ideoloških zlorab, nespoštljivosti upravnih odborov PS do prejemnikov nagrad in kilave kreativnosti režiserjev. Vprašanje pa je, od kod ministrstvu za kulturo vera, da je ta odbor kulturno in umetniško dovolj izobražen, da bi bil zmožen vsako leto proizvesti spodoben, sodoben, ideološko nezaznamovan dogodek in se ob tem upreti dolgim prstom vsakokratne vlade. Morda bi bilo bolje, če bi se ministrica posvetila iskanju članov nove sestave UO PS, takšne, ki po izteku mandata ne bo, kot je ta odhajajoča, postala vic. x
