Čeprav predsedniška tekma še ni končana, je že jasno, da bo Türk v drugem krogu rezultat težko obrnil v svojo korist. Pričakovati je sicer, da se bo del levosredinske politike bolj angažiral in da bo – tudi na njihov poziv – čez tri tedne na volišče prišlo več protivladnih volilcev. Temu primerno bo Türk svojo taktiko v prihodnjih dneh gradil predvsem na izpostavljanju Pahorjevega prijaznega odnosa do Janševe vlade, prav tako pa bo skušal prikazati, kako malo vsebine je v odgovorih in nastopih nekdanjega premierja. Igrati bo torej prisiljen na vse ali nič. A po retoričnih sposobnostih Pahor Türka bistveno prekaša in so mu – v nasprotju s sedanjim predsednikom republike – šovi pisani na kožo. V drugem krogu pa lahko poslanec SD računa tudi na dodaten del desnosredinskih volilcev. Po zadnji anketi Ninamedie bi namreč 65 odstotkov Zverovih volilcev v drugem krogu podprlo Boruta Pahorja, devet odstotkov je napovedalo glas Danilu Türku, prav toliko se jih glede ravnanja v finišu še ni odločilo, 16 odstotkov pa jih ne bi moglo glasovati ne za enega ne za drugega. Pahor ima velik del desnosredinskih volilcev torej zagotovljen, ne da bi se moral prvak SDS za to posebej angažirati, s čimer bi vsekakor lahko odgnal del sedanjih Pahorjevih levosredinskih volilcev.
Če bo čez tri tedne zmagal Borut Pahor, bo Janša nedvomno odprl šampanjec. Predsednik države sicer nima veliko pristojnosti, so pa njegova stališča in sporočila – tudi zaradi izvolitve na neposrednih volitvah – v javnosti precej odmevna. In Danilo Türk je v preteklosti na račun prvaka SDS, aktualne vlade in delovanja Slovenske demokratske stranke izrekel kar precej kritičnih ocen. Odnos med Türkom in Janšo je tako marsikdaj dodatno naelektril slovensko politično ozračje. A je hkrati predsednik države tisti, ki mora opozarjati na nesprejemljive poteze vladajočih in katerega kritika ima vendarle precej večjo težo kot s prerivanji za oblast obremenjena ocena opozicije.
V času, ko je politika bolj razklana in sprta kot kadar koli do zdaj, polarizacija pa se širi na vse ravni družbe, spravljiva in populistična govorica Boruta Pahorja zveni blagodejno. Je nekakšno nasprotje agresivne in razdiralne govorice Janeza Janše. Vendar pa bi predsednik države, ki bi to agresivno govorico (pa naj bi bilo to zaradi strinjanja z njo ali pa v svoji spravljivosti) preslišal in se ji ne bi postavil po robu, prispeval k njenemu ojačanju in nadaljnjemu uveljavljanju.
Ob tem se še zlasti postavlja vprašanje, koliko bi Borut Pahor, če bo postal predsednik države, res lahko prispeval k večjemu sodelovanju vodilnih strankarskih mož oziroma k dogovarjanju Janeza Janše in Zorana Jankovića, kar tako odločno napoveduje in izpostavlja kot svojo osrednjo prednost. V prejšnjem mandatu mu namreč k sodelovanju ni uspelo pritegniti niti partnerjev v lastni vladi. Janković in Janša kot dva izrazito samovoljna politika se bosta za skupno mizo usedla in sklenila kakšen dogovor le, če bosta v tem zaznala lastne politične koristi. Svoj odnos do Boruta Pahorja pa sta tako eden kot drugi v preteklosti že večkrat jasno izkazala. Prvi najnazorneje takoj po lanskih volitvah, ko je takratni prvak SD želel postati predsednik državnega zbora. »Še zdaj imam lepljive prste,« pa je na eno od prijaznih Pahorjevih pisem pred časom »odgovoril« Janez Janša.