Prelom z dosedanjimi oblikami političnega delovanja bo namreč očitno tista catch fraza, na katero bodo pretendenti za prevzem oblasti skušali uloviti večino glasov na volitvah. Pomislimo! "Novi obrazi v politiki", "uvajanje novih praks", "resetiranje Slovenije", "izpraznjenost dosedanjih konceptov" in podobno so sintagme, ki se v zadnjem obdobju popolne vladne dezorientiranosti vse pogosteje pojavljajo v medijih. Nazadnje je o potrebi po "prelomu z zablodami naše tranzicije" na predvečer praznika upora proti okupatorju v ljubljanskem Cankarjevem domu govoril predsednik republike Danilo Türk.
Pomislek, ki se opazovalcu zastavlja pri tem, je ta, da so odvetniki novega v politiki praviloma posamezniki in skupine, ki so svojo priložnost že imeli, izkoristili pa so jo, kot so jo. Nekdanji ministri, direktorji vladnih uradov, profesorji, državno nastavljeni direktorji, spin doktorji, vsi so svojo priložnost že dobili, novih praks pa od nikoder. Nazadnje je bila priložnost za začetek uvajanja globalnih in trajnejših sprememb v političnem delovanju po zadnjih volitvah. Tedaj je priložnost dobila generacija mladih politikov, ki je v času osamosvajanja šele začenjala študirati, politično pa se je oblikovala ob prelomu tisočletja ali še kasneje. Osamosvojitvenega zaslugarstva si ta generacija ni več mogla privoščiti, karta, na katero so v veliki meri igrali, je bila ravno svežina. Obrazov, imen, idej, pristopov. Katarina Kresal, Radovan Žerjav, Luka Juri, Matevž Frangež, Dejan Levanič, Matej Lahovnik, Borut Jamnik, Patrick Vlačič, Simona Dimic, vse to so funkcionarji na vrhunskih položajih (in ne nujno vrhunski funkcionarji) iz zadnjega obdobja, stari okrog štirideset ali manj, ki so na položaje zlezli v zadnjih letih. In mirno lahko zapišemo, da ni zaradi njih družba nič bolj odprta, manj skorumpirana, politika ni nič manj pritlehna, politiki kot posamezniki in politika kot poklic pa v javnosti ne percipirana kot nekaj gosposkega.
Zato velja biti pri poslušanju napovedi, da je čas za "novo", sila previden. Precej verjetneje je, da bodo novi ali "novi" ravnali enako, kot smo lahko opazovali zadnjih dvajset let. Težko je ugovarjati temu, da je prelom nujen, ker sicer bo država res doživela polom, še hujši od tega, ki ga doživlja zdaj. Vprašanje pa je, kako globoko bo treba zabresti, da bo potreba po korenitih spremembah jasna večini. Če bi sklepali po dogajanju okrog usode pokojninske reforme, ki bo v veliki meri zaznamovala danes najaktivnejšo generacijo, je utemeljen strah, da večina še vedno misli, da je tako, kot je zdaj, kar v redu. In da gresta država in družba lahko po tej poti naprej še nekaj časa. Težko bi se bolj motili.
