Vedno je zabavno opazovati, kako se kulturni minister loteva iskanja direktorjev. Objavi javni razpis... in čaka. Novinarji se medtem pretvarjamo, da se bo zatresla gora, čeprav dobro vemo, da sta možna scenarija dva: a) minister bo vnovič potrdil starega direktorja, b) minister bo na njegovo mesto pripeljal »novega«, ki je stari od nekod drugje. Kandidati za vodenje javnih zavodov prihajajo iz omejenega kadrovskega bazena. Redko lahko pokažejo prebojno programsko vizijo, njihov adut je dejstvo, da so v hiperreguliranem javnem sektorju prekaljeni, da znajo ubogati predpise, da so odlično omreženi in predvsem v dobrih odnosih z odločevalci.
Minister seveda natanko ve, kaj lahko od kolobarjenja kandidatov pričakuje, zato svojega imena zanje ne zastavlja preveč naglas. Zgovorno je, da niti en minister doslej ni izkoristil zakonske možnosti, da bi odkrito povabil kakega slovenskega ali tujega kandidata ter ga javno predstavil kot zaupanja vrednega. Iskanje direktorjev je zamaskirano v zbirokratiziran postopek razpisa, v katerem minister odbere najmanj problematično figuro in požene še en krog oportunistične ekonomije uslug.
To tudi pojasnjuje, zakaj je nemogoče presojati uspešnost kulturnih institucij. Vsaka po svoje. Ena stavi na umetno napihovanje števila obiskovalcev, druga na stabilen delež lastnih sredstev, tretja na mrežo uglednih sponzorjev, četrta je prvakinja črpanja iz tujih virov, peta je ponosna na vpetost v mednarodne tokove, šesta se ponaša z izstopajočimi umetniškimi dosežki. Večina, žal, nima pokazati ničesar. Ministrstvo pa doslej ni pokazalo najmanjše volje, da bi upravljanje institucij transparentno vrednotili. Tako pri nas za dobre direktorje javnih zavodov obveljajo tisti, ki se po lastnih kriterijih za takšne razglasijo sami. Zato ni nič čudnega, da imajo direktorji pogosteje v šahu ministra kot obratno. To se je lepo pokazalo med iskanjem novega vodstva Cankarjevega doma, ko je bil vsak ministrov korak pospremljen s silovito protiofenzivo nasprotovanja in diskreditacij.
Dokler kulturna politika ne bo pokazala več angažmaja pri vrednotenju in poguma pri izbiranju, bodo ostali vsi simptomi upravljanja s kulturnimi resursi: izgovarjanje na premajhna javna sredstva in rigidne predpise, dopisne bitke z ministri v službenem času, mandati, ki jih direktorji nikoli ne zaključijo prostovoljno, večni staži, ki jih ne upravičuje uspeh institucije. In seveda vodenje javnih zavodov po principu zasebnih družinskih podjetij ter favoriziranje določenih umetniških praks.
Kultura potrebuje politično kadrovanje. Ne skritega za razpise in predpise, pač pa odkritega in strokovno utemeljenega. Za to seveda najprej potrebujemo novega strokovnjaka na ministrskem stolčku, a to je že druga zgodba.