Tiste, ki se sprašujejo, kako neki so lahko spregledali to cerkveno izjavo, naj potolažimo. Komisija je to izjavo priobčila davnega 5. aprila 1994, nekaj dni po tistem, ko je zaradi afere Smolnikar moral oditi tedanji obrambni minister. Demonstracije, ki so si zaslužile zaskrbljeni odziv Komisije, so bile demonstracije proti odstavitvi Janeza Janše.
Nič manj jasna ni bila tedaj Komisija niti glede protikorupcijskega angažmaja države. Marca 1994 je v boj proti korupciji pozvala »vse posameznike in organizacije, stanovska društva, politične stranke in združenja«, ki ta boj podpirajo. Bržkone bi v duhu izrečenega tedaj trdno podprla državni organ, ki bi od funkcionarjev, na primer iz LDS, zahteval, da natančno poročajo o izvoru svojega premoženja. In najbrž bi temu organu izrazila podporo, ko bi ta ugotovil, da na primer Janez Drnovšek komisiji ne zna pojasniti, od kod mu 80.000 evrov za plačilo luksuznega avtomobila, potovanja v eksotične kraje, nakup hiše… Zelo dobro pa bi Komisija najbrž tudi razumela, da je za politično higieno v demokraciji dobro, če politiki s svojih položajev odidejo že ob samem sumu, da so ravnali koruptno. Da omogočijo pošteno preiskavo in pošteno sojenje. Navsezadnje to v Cerkvi že dolgo počno. Svoje ljudi, ko jih česa osumijo, izženejo celo v tujino, da bi se »v miru razjasnilo, ali so očitki zoper njih upravičeni ali ne«. Tako so vsaj izgon pojasnili v primeru nadškofa Urana, ki ga po dostopnih podatkih ni obsodilo še prav nobeno sodišče.
Leta 2013 je seveda marsikaj zelo drugače. Protestniki danes množično zahtevajo, da Janša gre, ne da ostane, Cerkev pa bolj kot kadar koli potrebuje zanesljivo politično zaveznico. Iz škandalozne 600-milijonske mariborske luknje se namreč lahko izkoplje le, če ji država »prisluhne« in terjatve bank, ki zadevajo zakockano cerkveno premoženje, prek slabe banke ali kako drugače prevali na ramena davkoplačevalcev. KPK, ki je stopila na ta največji cerkveni žulj, si je s tem očitno napisala smrtno obsodbo.
Kot običajno, v Cerkvi igrajo dvojno igro. Medtem ko škofje uradno branijo pravico do dobrega imena oziroma sodne potrditve krivde in tako imenovano skupno dobro, eden od vplivnih klerikov, dr. Ivan Štuhec, to isto javno dobro, se pravi vladavino pravne države, visoke moralne kriterije in visoke standarde politične odgovornosti, razsuva na prafaktorje. V Dnevniku je surovo diskvalificiral edini organ, ki od funkcionarjev zahteva pojasnila o izvoru premoženja, na primer od kod Janši gotovina. Tega Štuhec seveda ne problematizira, namesto tega se spreneveda, češ korupcijsko tveganje ni korupcija, kot da bi kdo kaj takega trdil, in modruje o tem, da vrednosti parcele v Trenti KPK ni pravilno izračunala. Ob tem seveda pušča vnemar, da je Imos (Eurogradnje) Janši nakazal denar, še preden je bila podpisana pogodba, da je kupil parcelo na območju, kjer gradnja ni dovoljena, da je Janša posloval s podjetjem, ki je nato od države dobivalo debele posle… Ko gre za »naše«, mora očitno tudi Bog zamižati na eno oko.