Nova predsednica republike Nataša Pirc Musar je mandat pred slabimi šestimi meseci nastopila s sporočilom, da ne bo tiho. Da bo pri tem stališču vztrajala, je v tem kratkem obdobju pretečenega mandata najbolj na svoji koži občutil župan mestne občine Ljubljana. Njen drugi poziv Zoranu Jankoviću, naj začasno prekine gradnjo kanala C0 in konča postopek presoje vplivov na okolje, sodi v kategorijo, da bo kot predsednica republike izražala svoja mnenja tudi v primerih, ki ne sodijo na njeno delovno področje. Njen predhodnik Borut Pahor bi se v taki situaciji verjetno zatekel k odgovoru, da gre za odprt upravni postopek, v katerega se kot predsednik ne more in ne sme vmešavati.
Kontroverzni primer kanala C0 potrjuje, da je v lanskem supervolilnem letu prišlo do pomembnih – morda tudi kvalitativnih – premikov v slovenski politiki in volilnem telesu nasploh. Če smo imeli v preteklosti najvišje politike, torej predsednike vlad, ki so se ob problemih, ki jih v vsakdanu slovenske družbe ne manjka, zatekali k molku ali izjavam tipa »Slovenec sem, ne jamram, iščem rešitve«, in predsednike republike, ki niso imeli mnenja skoraj o ničemer, smo zdaj izvolili predstavnike ljudstva, ki napovedujejo, da ne bodo tiho, in se tega očitno tudi držijo. Ali pa predsednike vlad, ki znajo skočiti tudi v prazen bazen ali dati kakšno obljubo preveč, pa čeprav se pri tem v političnem smislu zakalkulirajo.
Zaradi politikov novega kova je pričakovati, da bo slovenska politika postala še bolj dinamična, za nekatere bolj zanimiva, za druge pa zgolj banalna. Ljubljanski župan je namreč že ob prvem pozivu, naj začasno ustavi gradnjo kanala C0, odvrnil predsednici, da se to niti slučajno ne bo zgodilo. Kako daleč bi lahko šla v tem primeru Nataša Pirc Musar, ni jasno, njene pristojnosti na izvršni strani oblasti so nikakršne, zato lahko svoj mandat definira le skozi vlogo moralne avtoritete, ki pa si jo mora kot predsednica republike – ta je v slovenskem primeru izvoljena neposredno in zato opremljena z višjo stopnjo legitimnosti, kakor če bi jo volili v državnem zboru – šele zgraditi.
Predhodnik Nataše Pirc Musar se je komentiranju notranje politike striktno izogibal, v primeru aktualne predsednice pa se zdi, da bo na notranjepolitičnem parketu bistveno bolj prisotna. Že dejstvo, da je v kabinet vzela nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki je stopila v odkrit konflikt s predsednikom vlade zaradi različnih pogledov na depolitizacijo policije, na sedežu vlade menda ni bilo najbolje sprejeto. Pa vendar nekaj zadnjih kurtoaznih srečanj Pirc-Musarjeve in Goloba ustvarja videz kohabitacije političnih novincev, ki bosta morala še dolgo sodelovati. Zato je razumljivo, da predsednik vlade večino pozornosti v tem trenutku namenja notranjepolitičnim izzivom, zunanjo politiko pa (za zdaj) prepušča predsednici republike. Njena turneja po sosednjih državah, pot v Berlin in Bruselj, udeležba na varnostni konferenci v Münchnu in kronanje Karla III. v Londonu pričajo o hitrem pletenju zunanjepolitične mreže. To potrjuje tudi podatek, da naj bi predsednici v nekaj mesecih uspelo spoznati že okoli 50 predsednikov držav. Vloga predsednice republike pri pridobivanju podpore v Združenih narodih za sedež nestalne članice varnostnega sveta postaja nepogrešljiva, ali bodo principi feministične zunanje politike – ki jo sooblikujeta zlasti zunanja ministrica Tanja Fajon in predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič – dali konkretne rezultate, pa bomo izvedeli kmalu.
In končno – politika Ne bom tiho predsednici Nataši Pirc Musar za zdaj prinaša zgledne učinke tudi pri javnomnenjski podpori.
