‘Tu, v azilnem domu, sem šele en dan. Hrana je dobra, sobe pa nisem dobil. To noč sem moral spati zunaj. Bilo je hladno. Zaspal sem lahko komaj za štiri ure.« Tako je septembra govoril petindvajsetletni Ayour, pripadnik zatirane etnične skupine Berberov iz maroškega gorovja Atlas. Osebju azilnega doma na ljubljanskem Viču je ob izredni gneči, ko je bilo v stavbi in na dvorišču skoraj tisoč prosilcev za azil, izrekel priznanje za trud. Že v naslednji povedi pa je izkušeni fant podal natančno diagnozo problema: »Uslužbenci so prijazni, a ne morejo veliko narediti, saj sistem ne deluje dobro. To je podobno kot pri nas. V Maroku vlada ne poskrbi za ljudi.« Mladi Ayour ni edini, ki je prepoznal, da za težave z nastanitvami v azilnem domu ni odgovoren zgolj urad za oskrbo in integracijo migrantov, ampak je za uresničevanje človekovih pravic, določenih z mednarodnimi konvencijami, odgovorna politična oblast. Vlade vsepovsod po svetu odločajo o obsegu sredstev, namenjenih za oskrbo migrantov, in o tem, v kakšnih nastanitvah bodo prespali. Migracijski uradniki tovrstnih odločitev nikjer ne sprejemajo sami in nalog, ki so jim predpisane, ne morejo izpeljati, če nimajo ustrezne podpore. Še uslužbenci Združenih narodov UNHCR, največje in najbolj vplivne svetovne institucije za oskrbo beguncev, so na terenu povsem podrejeni lokalnim političnim oblastem. Če vlada ne dovoli, ne sme UNHCR azilantom razdeliti niti vode, kaj šele odeje in šotore. Če kdo ne verjame, naj se spomni dogajanja v Brežicah leta 2015.
Vodstvo urada za migracije tako že vse leto hodi po Sloveniji in prepričuje župane ter lokalne prebivalce, naj se strinjajo z vzpostavitvijo izpostav azilnega doma v njihovi občini. Tega soglasja urad sicer ne potrebuje. Azilni dom je legalna institucija in načeloma ga država lahko vzpostavi v središču Ljubljane ali pa v grapi sredi gozda, če le pravilno uredi lastništvo oziroma najem stavbe. A v praksi se že vrsto let kaže, da so lokalne skupnosti za odpiranje migrantskih nastanitev odločilne: malone vsepovsod, kjer so doslej državni uradniki načrtovali odpiranje centrov oziroma izpostav azilnih domov, so vzniknile civilne iniciative, ki so jih podprli župani. Tako so bili letos poskusi zavrnjeni v Kočevju, pa v Loški dolini in še v vrsti drugih krajev, katerih imen vodstvo urada za migracije raje javno ne razkriva, da se ne bi dvignil splošni revolt. Pred kratkim je značilno absurdna situacija denimo nastala v Kostelu, kjer so občani županjo najprej pozvali k odstopu, potem pa je šele lahko povedala, da se z vzpostavitvijo migrantskega centra v resnici sploh ne strinja.
V državi, v kateri niti »vsemogočni« državni sekretar Boštjan Šefic ne more prepričati ljudi, da sprejem šestih begunskih otrok brez staršev nikogar ne ogroža, je migracije treba jemati skrajno resno. Ne le pri zapiranju meje, ampak tudi pri načrtovanju azilnih domov gre za vrhunsko politično temo. Največje nevladne organizacije in varuh človekovih pravic Peter Svetina so zato letos vlado in njenega predsednika Roberta Goloba pozvali k pomoči uradu za migracije pri iskanju azilnih postelj. Njihovi dopisi pa so zgolj zakrožili po vladnih pisarnah in končali – na mizi direktorice urada. Češ, naj si pomaga kar sama.
Politika se odgovornosti za nastanitev migrantov otepa s praktičnima ciljema: slabše ko bodo bivanjske razmere, prej bodo odšli iz Slovenije v Evropo in manj bo z migracijami težil Janez Janša. Vlada pa pri tem pozablja, da migranti politično igro dobro razumejo, saj je univerzalna in povsem enostavna. Mladi Ayour je medtem že odšel iz Slovenije. Ne bo se več vrnil in vsem bo povedal, da tu ni perspektive.
