V nekdanji industrijski prestolnici Jugoslavije je bil 1. maj osrednji pomladni družabni dogodek. Vse je romalo ob Dravo praznovat delavski praznik, ljudem so zatikali nageljne v gumbnice, nad žerjavico se je vrtel vol, pekli so se čevapčiči in po travnikih so se množice otrok podile za žogami ali zganjale druge vragolije. To so bili lepi časi. Zdaj so takšne veselice le še nostalgični spomin iz mladosti ali otroštva. Namesto veselih obrazov sedanjost preplavljajo depresivne novice o hiranju delavstva.
Tik pred praznikom je 222 zaposlenih mariborske livarne izvedelo šokantno novico od predsednika uprave Borisa Šlambergerja. Hčerinsko firmo Sanitec, v kateri so bili zaposleni, bo pahnil v stečaj, zato bodo po 1. maju pristali na cesti. Brez možnosti, da bi v kratkem v domovini našli kakšno novo službo. Že doslej so komaj shajali s svojimi mizernimi plačami, zato bosta beda in obup v prihodnje še hujša. Podobne skrbi preživlja preostalih 500 zaposlenih v zadnjem preživelem tradicionalnem mariborskem industrialcu. Tudi več kot tisočglavi proletariat v Muri in številen na Obali samo čaka na rušilni cunami, če Cimos ne bo hitro dočakal državne pomoči. Strah je pravzaprav zajel skorajda celotno slovensko gospodarstvo. Dandanes nihče ne more biti več stoodstotno prepričan, da bo prihodnji teden še imel službo.
»Ne potrebujemo pomoči!« je že nekaj časa mantra premierke Alenke Bratušek, ki obljublja rešitve za zagon gospodarske aktivnosti. Četudi bi ji slehernik rad verjel, njen optimizem noče biti nalezljiv. Tudi prvi mož Maribora Andrej Fištravec skuša izžarevati upanje, da bo jutri bolje. Enako uspešno kot Bratuškova. Res pa je treba priznati Fištravcu, da je ubral drugačno strategijo in mu ni nerodno javno priznati: »mesto heroj« je na kolenih.
Da je Maribor nerazvit in potreben državne pomoči, je bila ena njegovih prvih ugotovitev, odkar je prevzel županovanje. Mesto formalno izpolnjuje pogoje za dodelitev državne pomoči, ker je stopnja brezposelnosti več kot tri mesece nad 17 odstotki, po zadnjih podatkih je celo 18,6-odstotna in se bo po stečaju livarnine firme Sanitec dodatno zaostrila. Mariborska razvojna agencija je zato že sprožila ustrezne postopke. O tem, na kolikšno finančno injekcijo lahko računa Maribor, bo navsezadnje morala odločiti vlada.
Od države, ki še sebe komaj zmore držati nad vodo, ni mogoče pričakovati veliko. Zato je Fištravec zagnal druge reševalne akcije, s katerimi bi ponovno zagnal infarktno industrijsko srce Maribora. Čudežnih zdravil seveda nima. Njegova pobožna želja so tuje investicije. Zanimanje za mariborske proizvodne lokacije obstaja. »Pred dnevi sem imel na obisku delegacijo z Arabskega polotoka. Dejali so mi, da naj jim ponudimo projekt, v katerega bi lahko investirali 100 milijonov evrov,« nam je razkril župan. Na občini seveda niso imeli kaj ponuditi, zato zdaj skupaj z gospodarsko zbornico ekspresno pripravljajo projekte, da ne bi Arabcev pustili predolgo čakati in bi ti svoje denarne presežke raje investirali kje drugje. Najbrž ne v Sloveniji.
Pozimi je protestni vzklik »Gotof je!« v Mariboru simboliziral odločnost in optimizem. Ljudem je ob njem ponosno zažarel obraz, zato so ga posvojili po vsej v Sloveniji. V Mariboru ga zdaj nihče ne upa zavpiti. Zdaj zveni preveč morbidno.