Zato se postavlja spominske table. Ideja, da spominsko tablo ljudje postavijo sami sebi, je genialna. Ko se na hišo postavi tablo, je zgodbe konec. Od tam naprej zgodbe pišejo same sebe in nihče nima več nadzora nad njimi. Z malo sreče vsi pozabijo, kaj se je tam dogajalo in čemu je tabla postavljena. Ena od postaj na poti spominov.
Vprašanje je samo, kje začeti. Dober kraj je spomenik pred gimnazijo Poljane dve ulici stran od Roške. Spomenik je naredil kipar Karel Putrih, spominja pa na usmrtitev 24 talcev, ki so jih italijanski vojaki leta 1942 ustrelili na pločniku. Do streljanja talcev je prišlo zaradi dogodka v prelepo obnovljeni vili na drugi strani ulice, na kateri ni spominske plošče. Tam je stanoval ban Marko Natlačen, doma iz Manč na levem bregu Hublja v Vipavski dolini. Član varnostno-obveščevalne službe Franc Stadler je preoblečen v duhovnika prišel v njegovo hišo in ga ustrelil. Natlačen se je rad fotografiral z italijanskimi vojaki, ki so v njegov spomin likvidirali dva ducata meščanov.
Le dvajset metrov naprej je tabla, da tam teče ulica Janeza Pavla II. Na nekaterih hišah so še vedno stare table, ki govorijo, da se je osemdeset let prej zgrajena ulica do leta 2006 imenovala Zrinjskega. Nikjer ni table, ki bi povedala, ali je to bil Peter ali Nikola Zrinjski ali kateri drugi iz te slavne plemiške družine avstrijskega imperija. Janez Pavel II. je bil papež, ki je obiskal Ljubljano.
Ima pa tablo Boris Kidrič, ki priča, da je med letoma 1920 in 1935 živel na številki sedem. Tabla je stara in skoraj neopazna, na marmornem stojalu za vence ni rož. Malo naprej je novejša tabla, ki priča, da je v isti hiši na drugem naslovu živel dirigent in glasbeni pedagog. Zvonimir Ciglič.
Na drugi strani ulice pa na cerkvi sv. Jožefa sloni tabla, ki vabi k »24 ur molitve in posta za domovino« vsako prvo sredo v mesecu. Na sami cerkvi ni spominske table, na kateri bi pisalo, da je bila to najprej katoliška cerkev, potem studio filmske družbe Viba in sedaj spet cerkev. Malo naprej je na Ulici stare pravde duhovni center sv. Ignacija v obnovljeni stavbi nekdanjega ginekološkega inštituta. Jezuiti še vedno molijo za duše nerojenih otrok, ki strašijo tam okoli. Ulica stare pravde se izteče v Zemljemersko, ki mimo spomenika Tonetu Tomšiču in šole, ki je včasih nosila njegovo ime, pelje naravnost do table na stari kasarni avstrijskih domobranov. Med drugo vojno je bila to ponovno kasarna domobrancev, potem pa se je v njej naselila Jugoslovanska ljudska armada, ki je s procesom proti četverici vplivala na proces osamosvajanja Slovenije.
Na tabli, ki so jo sami sebi slovesno odkrili Igor Bavčar in četverica, piše tudi, da je postavljena ob 25. obletnici Odbora za zaščito človekovih pravic. Med ljudmi, ki so se prišli poklonit spominu, pa ni bilo opaziti Vlada Miheljaka, Dušana Kebra, Alija Žerdina, Mileta Šetinca, Ljuba Bavcona, Rastka Močnika in večine ljudi, ki so na Stojkovi fotografiji ustanovitve Odbora na uredništvu Mladine. Odbora sta danes najbrž vsaj dva. Nič hudega. Na desni strani vrat je prostor za še eno tablo.
