Težki problemi za vsako državo nastanejo tedaj, ko se obrnejo ključna razmerja moči. Dokler imajo tri veje oblasti moč nad posameznikom, lahko – po potrebi – ena ali druga veja ravnanje tretje veje omeji. A kaj storiti tedaj, ko posameznik z najvišje oblastne funkcije izvaja svojo moč nad drugima vejama oblasti in še nad vsem, kar ju obkroža?
Zadnji teden se Janez Janša prav norčuje iz protikorupcijske komisije, še pred dobrim mesecem dni pa je napovedoval lustracijo sodnikov. »Obdrži se trajni sodniški mandat, ki nastopi po poskusni dobi. Za vse obstoječe sodnike se izvede reelekcija,« se glasi njegova uradna napoved. Če je hotel biti s to formulacijo spreten, je bil v resnici zelo neroden: zaradi prvega stavka je pozornost na drugega še toliko večja. Če pa je želel biti nazoren, je bil namen dosežen.
Ker je v zadnjem tednu ta problematični premier postal skrajno problematičen, se je treba vrniti na začetek in preveriti njegovo izvolitev: to ureja ustava, ki pa pri tem ne postavlja nobenih omejitev. Poslanci lahko za premierja izvolijo tudi obtoženca ali celo obsojenca za najhujša kazniva dejanja. Se je treba zanesti na njihov razum? Ko so »očetje« pisali ustavo, seveda ni nihče pomislil, da bi lahko bila kdaj najvišja politična funkcija obremenjena z utemeljenim sumom kaznivega dejanja. In seveda si ni nihče mislil, da bo oseba, ki je bila ob odsotnosti vsake osebne odgovornosti poslancev kljub kazenskemu postopku zaradi korupcije izvoljena za premierja, potem obremenjena še s poročilom protikorupcijske komisije. Če bi pisce ustave vprašali o tem (tedaj še teoretičnem) zapletu, bi najbrž rekli, da bi bil premier v takšnem sendviču pač prisiljen odstopiti in da prav vseh absurdnosti res ni treba urejati s pravnimi normami.
Kako da ne?!
Da ne bo to pisanje videti povsem defetistično, imam konkreten predlog: državno pravobranilstvo naj kot zastopnik javnega interesa vloži tožbo v upravnem sporu, v katerem bo spodbijalo imenovanje Janeza Janše na mesto predsednika vlade. Javni interes je v tem primeru največji možen, saj nikakor ni vseeno, kdo državo zastopa pred domačimi ljudmi, ki morajo najvišjemu zastopniku, da bi država funkcionirala, zaupati. Prav tako ni vseeno, kdo državo zastopa pred drugimi državami (denimo pred Avstrijo in Finsko, kamor Janšo zaradi sorodnega procesa prav tako vabijo sodišča), za katere je izrednega pomena, da Slovenijo štejejo za kredibilno politično partnerico.
Seveda je pričakovati, da bo upravno sodišče pri tem (kot do zdaj) odgovorilo, da imenovanje oziroma izvolitev na politično funkcijo ni upravni akt in da za to ni pristojno. Vendar morda upravno sodišče – to isto, na katero se zdaj sklicuje celo Janša, ki upa, da se bo z njegovo pomočjo rešil poročila protikorupcijske komisije – tožbe ne bo zavrglo, temveč bo sámo (ali pa kasnejše drugo sodišče) izkoristilo priložnost za vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakona o vladi. Nujno bi bilo treba ugotoviti, ali imamo v zakonodaji neustavno pravno praznino, ker nikjer ni določeno, kdo ne more biti predsednik vlade.
Očitno je namreč, da se na druge »zavore in ravnotežja«, denimo na parlament in še manj na vlado, ni mogoče zanašati. Kdo pa nam lahko jamči, da bodo podobni ali kar isti koalicijski partnerji tudi naslednjič zahtevali odstop s korupcijo obremenjenega politika? In kdo jamči, da ne bo kakšna druga ali kar ista večina poslancev ponovno za predsednika vlade izvolila človeka, pravnomočno obtoženega korupcije? In – zakaj so zdaj vsi tako začudeni?!