Mlajšim delavcem se zdijo te zgodbe kot z drugega planeta. Mnogi med njimi sploh niso v uradnem delovnem razmerju, čeprav garajo po cele dneve, vključno s konci tedna. Honorarni in drugi prekerni delavci pa tudi mnogi, ki delajo zgolj na črno, bolniške sploh nimajo v svojem besednjaku. Če slučajno ostanejo doma, ne bodo prvi mesec dobili nikakršnega nadomestila, hkrati pa si bodo pri delodajalcih, ki na papirju to niso, nabirali črne pike. Previdni so tudi njihovi vrstniki, ki so imeli več sreče in jim letno, na pol leta ali pa na vsakih nekaj mesecev podaljšujejo pogodbe. Že zdavnaj so se naučili, da bodo tisti, ki si bodo drznili biti kaj preveč bolni, prvi leteli. Tako raje stisnejo zobe in pridejo delat, tudi ko bi moral biti v postelji. Da ne zabušavajo, dokazujejo tudi tako, da se ne pritožujejo zaradi nikjer zabeleženih nečloveških urnikov, ki jih bodo slej ko prej stali zdravje. Življenje mnogih, ki bi morali biti glede na svoja leta najbolj sproščen del družbe, je ena sama dušeča odgovornost.
Podobno kot najbolj zaščiteni med delavci pa se tudi delodajalci radi ozirajo v preteklost. Ob vsaki napovedi zdravstvene reforme se razprave tako vrtijo okoli vsesplošnih zlorab bolniške, kakršne so bile morda aktualne pred desetletji. Podatki kažejo drugače. Če se je delež izgubljenih delovnih dni v breme delodajalcev pred dobrim desetletjem bližal trem odstotkom (leta 2000 je na primer znašal 2,6 odstotka, leta 2001 pa 2,8 odstotka), je bil lani 2,1 odstotka. Če so sredi devetdesetih kontrolorji zdravstvene blagajne zaznali zlorabe pri vsakem četrtem obisku bolnikov, jih v zadnjem času le še pri vsakem desetem. Včasih si kdo bolniško še vedno uredi za delo v vinogradu ali pa za izlet na morje, a so takšni pogumneži vse redkejši. Poleg tega zdravniki v kriznem času opažajo tako imenovani prezentizem, pri katerem delavci zaradi strahu hodijo v službo, tudi ko komaj stojijo na nogah, a njihovim izkušnjam nihče ne prisluhne. Anekdote o porednih delavcih pač lepše ilustrirajo poanto, da v Sloveniji potrebujemo trdo roko.
Represivno vzdušje so odražale tudi dosedanje različice zdravstvenih reform, ki bi rezale nadomestila, dejansko pa jih je zatem znižal Zujf. Prijaznejši predlogi, na primer diferencirane stopnje pri prispevkih delodajalcev za poškodbe pri delu in poklicne bolezni (glede na to, kako dobro skrbijo za zdravje zaposlenih), so nasprotno obtičali v predalih. Tudi s podatki, ki kažejo, da delodajalci danes ne prevzemajo odgovornosti za poklicne bolezni, se nikomur ne ljubi ubadati. Čeprav je sistem, v katerem naj bi delodajalec sam plačeval za odkrivanje teh bolezni, čisti cinizem, za zdaj ostaja, kakršen je.
V teh zatohlih razmerah so ideje družinskih zdravnikov, da za bolniško do tretjega dne delavcu ne bi bilo nujno treba v ambulanto in da bi poenostavili postopke pri dolgotrajnih bolniških, prava pomladna sapa. Nevarno pa je, da jih bodo zadušila razglabljanja, kako bi malo več svobode delavce takoj napeljalo k biksanju po vzorih iz starih anekdot. Če znamo iz tujine uvažati trde prijeme, ki ljudi odvračajo od bolniške, bi lahko za spremembo povzeli še malo zdrave pameti. V državah, ki jih imamo za bolj odgovorne od naše, ljudje z virozo ne hodijo v ambulante poslušat o čaju in počitku, da bi dobili dva dni bolniške.
