Predkoronski časi, ko so ob težavah zlahka še isti dan obiskali zdravnika, so za številne prebivalce le bled spomin. V obdobju, ko je bil covid formalno vse bolj izenačen z drugimi nalezljivimi boleznimi, je bil vhod v ustanove ponekod še vedno zastražen kot sredi najhujše zdravstvene krize. Bralci so nam tudi to pomlad pripovedovali o prerekanjih na pragu zdravstvenih domov. Namesto zdravstvenim delavcem, s katerimi so imeli med pandemijo opravka na triaži, so zdaj o svojem slabem zdravju in zasedenih telefonih razlagali varnostnikom.
O prebijanju mimo varnostnika je pripovedoval tudi eden od prebivalcev, ki so jih februarja omenjali pri zagovorniku načela enakosti Mihu Lobniku. Drugi se je spominjal prerekanja z medicinsko sestro, ki »odloča, a sploh rabiš zdravnika ali ne«. Priporočila zagovornika načela enakosti, ki so izpostavila oteženo navezovanje stika z nekaterimi ambulantami družinske medicine, v javnem zdravstvu niso sprožila posebne refleksije. Prav tako niso premisleka o položaju bolnikov spodbudile pretresljive podrobnosti iz državnih poročil o stanju varstva pacientovih pravic. Zlasti poročili iz časa pandemije sta pokazali, kako samoumevne so – ko gre za bolnike – postale kršitve zakonodaje.
Razprava o tem, kaj se spodobi, se je zares razvnela šele z objavo podatkov o številu obravnav pri zdravstvenih delavcih. Nekateri pomisleki so sicer utemeljeni. Objavljene statistike niso popolna slika. Na omejitve je opozorila že sama objava na spletni strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Podatke lahko celovito interpretirajo izvajalci zdravstvenih storitev, ki so kot delodajalci seznanjeni z notranjo organizacijo dela, so ugotavljali na ZZZS.
Število obravnav pri posameznem zdravniku prav tako ne razjasni, v kolikšni meri gre za stike v živo, koliko pa je posvetov na daljavo ali kratkih »administrativnih« obiskov. Lanska analiza ZZZS je pokazala, da so lahko tudi v tem primeru razlike ogromne: v nekaterih ambulantah so pregledi v živo še vedno zelo dostopni, v drugih pa zdravniki le redko vidijo svoje paciente. Pri specialistih, ki se svojim pacientom temeljito posvečajo na štiri oči, je število obravnav zato lahko nižje.
Vse to ne pomeni, da so objavljeni podatki nepomembni. Med zdravniki, ki so bili glede na število obravnav najbolj dejavni, se iz meseca v mesec pojavljajo ista imena. Objava, ki ji silovito oporekajo v zdravniških vrstah, bi bila lahko izhodišče preobrata na ravni posameznih ustanov pa tudi zdravstvene politike. Akterjev v zdravstvu vrsto let ni zares zmotilo, da ni jasno, koliko dela s pacienti opravi posamezni zdravnik. Revizija računskega sodišča je hkrati že leta 2021 opozorila, da so oblasti določanje standardov in normativov lahkomiselno prepuščale zdravniškim organizacijam.
Spodbude so bile v takih razmerah vedno znova neučinkovite. Sklepanje podjemnih pogodb, nagrajevanje in koncesije niso prinesli dodatnih zmogljivosti in hkratnega razbremenjevanja zdravnikov, je naštevalo računsko sodišče. Številni elementi preteklih neuspehov so vgrajeni tudi v poskus interventnega krajšanja čakalnih dob, kot se ga je lotila vlada Roberta Goloba. Še najbolj očiten učinek je razmah popoldanskega dela, o kakršnem smo v Dnevniku poročali v primeru radiologov mariborskega UKC. Od zlate dobe, ko se denar v zdravstvo steka brez jasnih zavez o dostopnejši oskrbi, imajo bolniki znova bore malo.
