Ljubljanski mestni redarji hitrost voznikov v prestolnici nadzirajo s šestimi samodejnimi radarji. Še letos bodo merilnikom hitrosti dodali nov stacionarni radar, ki ga bodo redarji – tako kot preostale štiri – premeščali med ohišji na raznih ljubljanskih ulicah.
Odkar je ljubljanska občina začela nadzirati promet s samodejnimi radarji, ki hitrost vozil lahko merijo v obeh smereh in na več prometnih pasovih hkrati, v prestolnici nismo bili priča večjemu odporu javnosti. Seveda so se in se še vedno pojavljajo očitki o inkasantstvu, ker se na račun radarjev v mestno blagajno prelije za okoli dva milijona evrov glob. Pogosta so tudi pritoževanja voznikov, zakaj je neki radar v ulici, ki jo vsakodnevno uporabljajo, in ne na kakšni drugi, ki da je bolj potrebna nadzora. Ne manjka niti vprašanj, zakaj občina najprej ne uporabi ukrepov za umirjanje prometa, ki voznikov ne bodo udarili po žepu.
A po drugi strani ne manjka niti prošenj občanov za namestitev radarjev na nove lokacije. »Pozdravljeni. Ali obstaja kakšna možnost za meritve hitrosti z radarjem, recimo z volkswagen up v ulici Draga? Hitrosti v območju 30 kilometrov na uro so namreč več kot impresivne kljub hitrostnim oviram,« je na občinskem portalu za pobude meščanov pikro pripomnil neki Ljubljančan.
Zgolj na tem portalu smo v zadnjih šestih mesecih našteli več kot ducat prošenj občanov, naj redarstvo v njihove ulice zaradi objestnih voznikov postavi stacionarni radar ali pa naj meritve opravlja z radarji v vozilih. Te prošnje so se nanašale na Kajakaško cesto, Berčičevo ulico, Cesto na Brdo, Kajuhovo ulico, Cesto Ceneta Štuparja, Verovškovo ulico, Premkovo ulico, ulico Ob dolenjski železnici, Snebersko cesto, Hruševsko cesto. Problematika »dirkanja« po dolgi Celovški cesti pa se je pojavila večkrat. Priznati je treba, da so stacionarni radarji po svoje ena bolj prijaznih oblik nadzora hitrosti, saj voznika na njih vsakokrat spomnijo opozorilne table. Če se kljub temu obnašajo, kot da so sami na cesti, in niso pripravljeni prilagoditi hitrosti, je prav, da je takšen prestopek vsakokrat ustrezno kaznovan.
Spodbudno je, da del javnosti v radarjih vse bolj prepoznava zaveznika, ki bi ga želeli imeti čim bližje domu. Na tem sentimentu bi kazalo graditi tudi v prihodnje. Postavitev vsakega novega ohišja za stacionarni radar bi občina recimo lahko pospremila z javnim dogodkom, na katerem bi predstavila vse dejavnike, ki so vplivali na izbiro dotične lokacije: koliko je prometa na tem cestnem odseku, so v bližini vrtci, osnovne ali srednje šole, domovi za starejše, je cesta del šolske poti, koliko nesreč se je v preteklosti zgodilo na tem območju in kakšno obnašanje so morebiti pokazali podatki informativnega prikazovalnika Vi vozite. Tako bi se mestno redarstvo (ki te podatke za lastne potrebe že analizira) lahko še bolj približalo občanom in krepilo zaupanje, da hitrost nadzirajo tam, kjer je res treba.
Agencija za varnost prometa že leta opozarja, da je prevelika hitrost eden najpogostejših vzrokov za prometne nesreče na naših cestah. In da imajo prometne nesreče pri večjih hitrostih tudi hujše posledice. Stacionarni radar na Dolenjski cesti je ujel neslavnega »rekorderja« na ljubljanskih ulicah: voznik je na odseku, kjer je dovoljena hitrost 60 kilometrov na uro, vozil s kar 157 kilometri na uro. Če avtomobil s hitrostjo 50 kilometrov na uro trči v pešca, je to enako padcu z višine skoraj desetih metrov, ponazarja agencija za varnost prometa. Si predstavljate, kakšne bi lahko bile posledice, če bi se pred avtomobilom norca z Dolenjske ceste znašel pešec?
