Doslej smo vedno vedeli, ali so politiki za partizane ali za domobrance, za mrtve ali za žive. Opazili smo tudi, kadar so se preusmerili od enih k drugim. Z vlado Mira Cerarja pa je prišel ta famozni čas, ki ga šteje preostali svet: ko ne vemo, koliko je ura. Cerarjeva politika ni sredinska. Je politika »iz nekje vmes«.
Seveda lahko pričakujemo, da ne bo vsevprek teptal. Cerar ne potrebuje konfrontacije za to, da bi utemeljeval svojo moč. Prvim poštenim demonstracijam, ki so se mu obetale zaradi prerivanja s sindikati, se je izognil. Cerar tudi ne potrebuje prijateljev, da bi si bil všečen. Četudi je pred volitvami svoj politični program sestavil kot načrt za reševanje sveta, mu v resnici ni do mesijanstva.
Za pogovor o pravicah pa je treba vedeti vsaj to, kam politika meri. V živo ali v mrtvo?
Varčevalni ukrepi? Vsakdo bo moral malo privarčevati, ampak ne preveč, da ne bo bolelo. Kri, znoj in solze niso aktualen besednjak. Pravice verujočih? Vsakdo lahko hodi v cerkev in moli, vključno s premierjem. Pravice istospolno usmerjenih? Spoštovala se bo ustava, kar koli že to pomeni. Pravice priseljencev in migrantov? Spoštovala se bo ustava in še mednarodno pravo za povrh. Pravice Romov? Tudi če so brez vode in elektrike, so posebna ustavna kategorija. Pravice izbrisanih? Menda je to že urejeno... Pravica do čistega okolja in pitne vode? Hej, saj živimo v Sloveniji!
V čem je potem problem? Problem je v tem, da v resnici nihče ne ve – tudi Cerar ne –, kakšno je dejansko stanje na področju človekovih pravic. Država nima vzpostavljenega temeljnega kontrolnega mehanizma, ki bi zbiral podatke o kršitvah, ki bi primere reševal in ki bi pripravljal strategije za to, da nadaljnjih kršitev ne bi bilo več. To niso naloge varuha človekovih pravic in zagovornika načela enakosti. Gre za več kot seštevek nalog obeh.
Zakaj? Slovenske nevladne organizacije so včeraj opozorile, da Slovenija mednarodnim institucijam – od OZN do Sveta Evrope in evropske komisije – ni znala predstaviti niti enega odkritega primera diskriminacije na podlagi rase ali spola. Ali kdo res verjame, da takšne diskriminacije v Sloveniji ni? V mednarodnih službah, ki skrbijo za varstvo temeljnih, človekovih pravic, tega niso sprejeli s ploskanjem, ampak z zaskrbljenostjo. V Slovenijo so v zadnjega pol leta prispela opozorila iz Ženeve, Strasbourga in Bruslja, da je treba vzpostaviti sistem, ki bo človekove pravice varoval proaktivno in ne le reševal posamične primere. Res je, da se reševanje sveta začne z reševanjem enega človeka. A država si ne more privoščiti, da bi za vsakim posebej skakala v reko. Evropska komisija je zaradi kršitve več direktiv o načelu enakega obravnavanja in enakih možnosti proti Sloveniji že uvedla predsodni postopek. Slovenija s stihijo na področju človekovih pravic krši evropsko zakonodajo. Če država varovanja človekovih pravic ne bo sistematično uredila, jo bo komisija prijavila sodišču in na koncu lahko to stane tudi milijon evrov in pol.
Človekove pravice, ta nadloga za države sveta, imajo vsaj eno dobro lastnost, ki je dobra tudi za države: izračunavanje prihodkov in odhodkov je enostavno. Preprečevanje kršitev je vedno cenejše od saniranja posledic. Cena človeških življenj je izjemno visoka.
