Politika mora biti tudi veščina (samo)promocije, in nihče tega ne ve bolje od Alenke Bratušek. V minulih letih političnega delovanja se je izmojstrila v tem, da dano situacijo, ne glede na to, kako neugodna se zdi na prvi pogled, obrne v svoj prid in iz nje iztrži nekaj političnih točk. Odrejena revizija za projekt nadgradnje železniške postaje Jesenice je le zadnji tak primer. Potem ko je tudi sama mesece opravičevala drastično podražitev projekta, češ, nič ne moremo, to je pač nova realnost na trgu, je zdaj nenadoma obrnila ploščo in zahtevala revizijo projekta. Ni se mogoče znebiti vtisa, da se je za to potezo odločila, da bi omilila stopnjujoče se medijske (in politične) pritiske, in ne zaradi zaščite javnega interesa. Politični manever ji je fantastično uspel: v javnosti je pustila vtis, da ji je mar za javni denar, in če bo revizija nemara pokazala na neupravičene podražitve, bo Bratuškova iz situacije izšla kot zaščitnica javnega dobrega. Izgubiti ne more, tudi če revizija ne pokaže nič spornega. Predvsem pa ji je uspela krasna diverzija, saj se javnost sprašuje, ali je projekt predrag, in ne, ali je ta prenova res nujno potrebna.
Toda Alenka Bratušek take manevre, kot rečeno, obvlada. Pred skoraj natanko letom dni je stopila pred kamere in rekla, da se po njeni zaslugi gradnja drugega tira Divača–Koper ceni. »Leta 2019 je ocenjena vrednost projekta znašala 1,15 milijarde evrov, v danes potrjenem investicijskem programu pa znaša 1,109 milijarde evrov,« je dejala. Bila bi krasna novica – če bi bila resnična. Investicijski program za drugi tir je namreč prvič novelirala vlada Janeza Janše in končno ceno znižala z 1,194 milijarde na 997 milijonov. Investicijski program, o katerem je govorila ministrica Bratuškova, pa je železniški megaprojekt glede na veljavni dokument v bistvu za 18 odstotkov podražil, ne pocenil. Toda ministrica ni pustila, da ji dejstva stojijo na poti: v javnem nastopu je ignorirala dokument Janševe vlade in računala s tem, da se njena ciljna publika tako in tako ne bo spomnila takšnih podrobnosti. Vselej zna tudi zelo glasno povedati, da je kak aneks »dala z mize«, zamolčati pa vse tiste, ki so jih investitorji uspešno uveljavili.
Pri tem, kako je prevzela dotlej nedotakljiv rajon nekdanjega prvega upokojenca Karla Erjavca, ji je treba res čestitati. S prevozi, kakopak. »Ko govorimo o javnem prevozu, govorimo o ljudeh. S spremembo vzpostavljamo pogoje, da bomo upokojencem zagotovili brezplačni medkrajevni javni prevoz. Moj osebni končni cilj pa je, da bo medkrajevni javni potniški promet brezplačen za vse državljane,« je dejala še za časa svojega prvega mandata, in četudi svojega ultimativnega cilja naposled ni izpolnila, še danes (na družbenih omrežjih) neutrudno skrbi za to, da njene zasluge ne gredo v pozabo.
V instant nabiranju političnih točk ceste, predori, železnice in prevozi Alenki Bratušek vztrajno tlakujejo pot do naslednjih volitev, vse skupaj pa pelje v javnofinančno godljo. Po prvih podatkih o proračunskih gibanjih smo preteklo leto kljub ugodnim gospodarskim razmeram sklenili z 2,3 milijarde evrov primanjkljaja, kar je precej katastrofalno, glede na to, da smo imeli leta 2019, torej pred covidno, energetsko in geopolitično krizo, 220 milijonov evrov presežka. Velik del tega zneska je šlo, kot je analiziral Bine Kordež, za povečane investicijske izdatke države, torej tudi za nove ceste, železnice in postaje, ki jih zadnja leta niti ne zmoremo več pokrivati z evropskim denarjem. Ceste in železnice, ki nabirajo všečke Alenki Bratušek, so za vse ostale pošastno drage. Pomislimo na to, ko bomo naslednjič v časopisih uzrli novo fotografijo ministrice na gradbišču s čelado na glavi.
