Dolg RS ni zgolj še ena resničnostna zgodba samozaposlene kulturne delavke tik pred finančnim (in še kakšnim) zlomom, ki pripoveduje o naporih državljanske poslušnosti in odplačevanju lastnih dolgov (v njenem primeru zaradi nepravilno vodenega družinskega podjetja). Čeprav je videti njena vizualna podoba po zamisli Barbare Kapelj Osredkar dokaj preprosto – kot (z)govorna performativna lekcija z (za)govorniškim odrom, dvema mikrofonoma ter eno samo fizično osebo – uspe predstavi ustvariti pomensko zapleteno pokrajino s pomočjo polifonije glasov, ki odzvanjajo različne predstave Dolga RS.
Rakef Saška, voditeljica radijske oddaje Oder na Radiu Slovenija, oddaje o sočasnem gledališču, ustvarja odziven medij, skozi katerega se v preciznem zvočnem oblikovanju Braneta Zormana izmenično oglašajo zdaj uradna voditeljica (postopka), zvedava predstavnica javnosti oziroma zastopnica dolžnice, razrvana performerka in distancirana poročevalka, vse v enem. Dolg RS je ogrevanje za družbenokritično javno intervencijo, ki se oglaša iz zakulisja kulturne oddaje ter med takti uvodnega »jingla« oddaje in spektakularnim sojem reflektorjev napoveduje problematiko neposredno iz prizadetega območja umetnosti: iz Gledališča Glej, ki (tokrat s pomočjo Zavoda Maska) še vedno deluje (to pač) brez šepetalke, brez inspicienta, brez rekviziterja…
RS se za časa premiere ekskluzivno javlja v paktu s teoretsko podkrepitvijo Maurizia Lazaratta ob izidu njegove knjige Proizvajanje zadolženega človeka, perfidno izpostavlja strukture netransparentnega upravljanja družbe, razblinja iluzijo demokracije, enakopravne vladavine enakopravnih z definiranjem današnje kulture zadolževanja, ki jo ureja družbena pogodba med upniki in dolžniki. V identitetni razklanosti ali nevzdržni atmosferi razosebljanih posameznikov RS prikazuje aktualni simptom globalno zakreditirane družbe, ki odlaga rešitev vztrajnega problema v nejasno prihodnost; obresti so pač višje od glavnice.
Ko zasluge umetnice RS izginjajo v množici obrazov RS med prebiranjem izjav nesoglasne vox populi, se RS ukvarja z utemeljevanjem lastne (umetniške) obstojnosti brez ustrezne starševske (finančne) podpore. Dolg RS je glas tistih »brez pravice glasovanja«, ki ne prenehajo govoriti pod utopičnim obnebjem kulturnega dialoga. Dolg RS je (umetniška) predstava zunajinstitucionalne scene z omejenimi sredstvi delovanja, ki postajajo vedno bolj univerzalno reprezentativna. Ironično pa prav s tem raste njena dodana vrednost.
