Vesolje je vedno imelo svoj čar: skrivnostno, nedoumljivo prostrano ter izkustveno in fizično nedosegljivo, če odštejemo naš planet, ki ga tako in tako pogosto nimamo dovolj radi. Misija skuša med drugim odgrinjati tančice skrivnosti z zgodovine sončnega sistema in nastanka Zemlje, morda celo z uganke o tem, od kod na Zemlji vsa ta voda in bujno življenje. To so vprašanja, ki znajo sredi prestreljenosti z aferami, krizo, dnevno politiko, varčevanjem, kriminalom vznemiriti tisto zdravo, otroško radovednost. Iskanje odgovorov o tem, od kod smo se pravzaprav vzeli, kam gremo, zakaj smo sploh tu in ali smo res sami ter zatorej v neskončnem kozmosu obenem čudovito ekskluzivni in strašansko osamljeni – vse to še buri človeško domišljijo. Tudi v tem se skriva del uspeha misije Rosetta – brez zanimanja javnosti je pač vse vredno nekako manj, in ta je še toliko večja, če ima možnost pogledati na svetove, kjer ni še nikoli nikogar bilo. Zdaj lahko upamo, da je od tam prišel tudi kakšen namig o odgovorih.
1,3 milijarde dolarjev je stal projekt, ki je tekel dve desetletji, pa se skoraj nihče ni resneje obregnil ob stroške. Ne le zato, ker se prek projekta financira visokotehnološka podjetja. Cifra za dvajset let trajajoči projekt namreč ni visoka – še za Slovenijo ni kaj posebnega, če jo primerjamo z vsotami za kakšne dokapitalizacije. Od Rosette vsaj ni nikogar bolela glava, če odštejemo kakšnega neprespanega znanstvenika. Ima pa misija še en pomen – za staro celino. Med vesoljskimi silami in njihovimi agencijami ponekod vlada tekmovanje, ponekod zdrava konkurenca, pogosto tudi tesno sodelujejo. Pristanek na kometu 67P/Čurjumov-Gerasimenko potrjuje visoko mesto Evropske vesoljske agencije v tej druščini. Američani počasi komercializirajo tudi človeške polete v vesolje, državna vesoljska agencija se vnovič spogleduje s pošiljanjem človeka dlje od Zemljine orbite, po Marsu vozi njihov rover. Kitajci so poslali v vesolje človeka, imajo svojo vesoljsko postajo in so lani prvi po 37 letih z modulom mehko pristali na Luni. Rusija je trenutno edina, ki lahko redno pošilja ljudi v vesolje. Indija je letos postala četrta država, ki je dosegla Mars, in prva, ki se ji je v Marsovo orbito uspelo utiriti v prvem poskusu. Projektov je še veliko več, preveč, da bi jih našteli. Razen človeških vesoljskih poletov pa Evropska vesoljska agencija z drugimi drži korak. Dobrodošla novica v času, ko stara celina v svojem globalnem političnem vplivu in gospodarski moči tako očitno peša.