Protesti v tridesetmilijonski državi so dosegli enega vrhuncev v času obletnice smrti Huga Chaveza, ki je preminul 5. marca lani. Chavezova politika socializma za 21. stoletje je v Venezuelo in regijo prinesla globoke spremembe. Nekatere statistike njegovi spremembi sistema priznavajo rezultate v obliki velikega upada revščine in brezposelnosti, zvišanja pismenosti, revni so s sporazumom s Kubo dobili brezplačno zdravstveno pomoč in tako naprej. Vendar tako veliki projekti nujno ustvarjajo sovražnike. Odtujil je zagovornike prostega trga, srednji in višji sloj ter del intelektualne elite, Chaveza so obtoževali zatiranja politične in medijske svobode, razraščala sta se nasilje in korupcija. Pod njegovim naslednikom Nicolasom Madurom so se nekateri od teh problemov še stopnjevali in pripeljali do zdajšnjih protestov.
Maduro je po volilni zmagi aprila lani res obljubil, da bo branik Chavezove revolucije in ponosni dedič, ki jo bo razvijal naprej. Vendar je bil premalo dojemljiv za manjšanje napetosti, kar je skupaj z mestoma zgrešeno gospodarsko politiko ustvarilo podlago za širjenje protestov, ki Venezueli nikakor niso tuji. Tokratni so se začeli pred mesecem dni na zahodu države vsaj iz dveh razlogov. Prvi je nasilje. Država je po podatkih OZN četrta na svetu po številu umorov na 100.000 prebivalcev, pri čemer v anketah prebivalci na prvo mesto po pomembnosti vedno postavljajo varnost. Drugi so življenjske razmere. Država izvozi za več kot devetdeset milijard dolarjev nafte na leto, iz česar se financirajo tudi socialni programi, a obenem zaradi cenovne politike, ki se vleče še iz časa Chaveza, na policah kronično primanjkuje kruha, mleka in sladkorja. Inflacija je 56,3-odstotna. Proteste v Caracasu konec tedna so poimenovali kar shod praznih loncev.
Ko je dal Maduro zapreti nekaj protestnikov, je to povzročilo še hujše demonstracije, ki so pritegnile opozicijo in se začele vrteti tudi okoli korupcije, človekovih pravic, svobode govora in se stopnjevale v zahtevo po Madurovem odstopu. Povzročile so razhajanja v vladi in zaostrovanje stališč opozicije. Ko je Maduro ponudil dialog, ga je vodja opozicije Henrique Capriles zavrnil oziroma postavil dodatne zahteve. Težko je dvomiti, da opozicija dobiva pomoč v nasvetih in drugih oblikah od Združenih držav, ki si najbolj želijo spremembe režima, kar je verjetno tretji vzrok za sedanje proteste.
Vendar je pohod Venezuele po ukrajinski poti, o čemer se zdaj veliko ugiba, malo verjeten oziroma je primerjava zgrešena. Venezueli ne grozi razpad. Državni udari so se tam že dogajali (Chavez je zadnjega nekajdnevnega prestal leta 2002), vendar pa za zdaj ne kaže, da bi imela opozicija dovolj kritične mase. Res je Capriles lani proti Maduru izgubil silno tesno, a je tedaj sam obljubljal nadaljevanje priljubljenih Chavezovih programov. Prav ti so razlog, da lahko Maduro nekoliko mirneje spi, njegov največji sovražnik pa je lahko on sam, če bo z napačno gospodarsko politiko in razpihovanjem napetosti ter višanjem števila žrtev na ulici z uporabo zloglasnih provladnih paravojaških enot skrbel za kopičenje nezadovoljstva tudi med bolj potrpežljivim in naklonjenim delom prebivalstva.