Po predlanski Cortini d'Ampezzo slovenska alpska smučarska reprezentanca na svetovnem prvenstvu drugič zapored ni osvojila kolajne. Pred tem je osvajala odličja v Val d'Iseru leta 2009 in vsaki nadaljnji leti v Garmisch-Partenkirchnu, Schladmingu, Beaver Creeku, Sankt Moritzu in Areju. Slovenija je imela v Savojskih Alpah v Ilki Štuhec in Žanu Kranjcu močna aduta. Mariborčanka se je v jeseni športne poti glede na rezultatski padec zadnjih sezon presenetljivo znova vrnila v svetovni smukaški vrh, Vodičan pa je v veleslalomskem že več let. Oba sta bila pred prvenstvom v svojih disciplinah v skupnem seštevku med najboljšo trojico in se na tekmah svetovnega pokala pogosto uvrščala na zmagovalni oder, a v Meribelu in Courchevelu nista izpolnila pričakovanj. S šestimi mesti (Kranjec še v paralelnem veleslalomu) sicer nista razočarala, a takšne uvrstitve dvakratni svetovni prvakinji in olimpijskemu podprvaku ne pomenijo veliko. Nesrečna okoliščina je bila, da sta sezono zaradi poškodb izpustila močna slovenska aduta, kot sta Andreja Slokar in Boštjan Kline.
Z izjemo Mihe Hrobata, ki je presenetil z osmim mestom v smuku, so vsi drugi slovenski reprezentanti na vrhuncu sezone bolj ali manj razočarali. Zanimivo bo po bližajočem se koncu sezone videti, kdo bo prevzel odgovornost. Če sploh kdo. Rezultati kažejo, da alpsko smučanje v Sloveniji ni naključno že pred vrsto leti izgubilo mesta vodilne panoge v zimskih športih, z vseh strani so ga prehiteli smučarski skoki. Ne zgolj z uspehi, temveč ob izdatni pomoči države tudi z infrastrukturo. Alpsko smučanje je verjetno edina panoga v Sloveniji, ki nima lastnega poligona, kar kaže mačehovski odnos države do sicer trofejne panoge preteklosti, s katero se je več let identificiral ves narod. Slovenski alpski smučarji so tujci po vsem svetu ter ponižni in hvaležni, ko lahko med sezono kakšen dan ali teden trenirajo v Kranjski Gori.
Smučarska zveza Slovenije in znotraj nje panoga za alpsko smučanje je marketinško izjemno uspešna, saj zbere več kot tri milijone evrov na sezono. Panoga dosega rekordne proračune, medtem ko številne primerljive ali celo uspešnejše športne panoge finančno životarijo. Ta zima kaže, da razporeditev evrskih milijonov znotraj panoge za alpsko smučanje ne prinaša želenih rezultatov. Med prvenstvom v Savojskih Alpah je znova privrelo na dan psihofizično stanje Štefana Hadalina, ki je sredi vrhunca sezone zapustil prizorišče. Podobne težave je imel že lani in se zaradi njih sredi sezone odločil, da prekine kariero. Znotraj panoge so Vrhničana nagradili z osebnim trenerjem in ga pred začetkom sezone skozi stranska vrata pripeljali v reprezentanco. Dušan Blažič se kot nekdanji sotvorec velikih alpskih smučarskih uspehov z novo službo ni reklamiral, njegov šef Klemen Bergant pa se je lahko bolj v miru posvetil Žanu Kranjcu. Veliko denarja je izpuhtelo v pripravah Mete Hrovat, ki je tik pred sezono sporočila, da končuje športno pot. Tudi Martin Čater, ki ga vsa slovenska stroka potrpežljivo čaka in se sprašuje, ali bo proge napadal ali jih presmučal, ni poceni. Denarja je očitno v slovenskem alpskem smučanju dovolj za takšne in drugačne eksperimente in službe. A z njimi se ne osvajajo članske kolajne in ustvarjajo novi upi.
Globalno gledano je bilo svetovno prvenstvo v Franciji najlepša reklama alpskega smučanja. Sila redko se je doslej zgodilo, da so lahko organizatorji v celoti izpeljali urnik, celo z vsemi treningi smuka. Slika prostranih Treh dolin, kjer je poleg Meribela in Courchevela najbolj znano središče Val Thorens, je bila pravljična, največje smučišče na svetu se je bohotilo v vsem svojem sijaju. Kot tudi Američanka Mikaela Shiffrin in Švicar Marco Odermatt, ki sta kljub nekaterim porazom potrdila, da sta ta čas najboljša na svetu.
