Novinarska kolegica Marjeta Kralj je ta teden opravila pomembno delo: prebrala je programe političnih strank, ki jim volilne napovedi trenutno kažejo najbolje. Ugotovila je, da se stranke sicer lotevajo socialnih vprašanj, vendar to počnejo sporadično, necelostno. Obljubljajo zagon gospodarstva in nova delovna mesta, zraven pa socialni poprh – dostopnejše vrtce tu, vozovnice tam. Nekateri bi urejali stanovanjsko politiko in spodbujali namensko varčevanje za nakup stanovanj. Podobno idejo je imel stanovanjski sklad v začetku prejšnjega desetletja. Ampak še nikoli doslej v prestolnici ni bilo videti toliko ljudi, ki stojijo pred odprtimi smetnjaki, z rokami, zakopanimi v globino. Včeraj so na Zaloški odprli novo ljudsko kuhinjo, kjer bodo vsak dan razdelili dvesto toplih obrokov. Že leta 2012, ko so se ljudski protesti komaj začeli, je sedemsto štiriinštirideset tisoč oseb, tretjina prebivalstva, najmanj enkrat potrebovalo pomoč humanitarnih organizacij. Pozneje so se potrebe po humanitarni pomoči le še povečevale. V zadnjem poročilu o stanju človekovih pravic je varuhinja Vlasta Nussdorfer pisala o revščini, v kateri tudi delo ne pomaga. Delavci so potisnjeni v negotovost honorarnega ali občasnega dela, trpinčeni in ponižani. Ostajajo tudi brez tistega, kar jim zagotavlja zakon – dopusta, bolniške, porodniške. »Niso sposobni poravnati obveznosti za stanovanje, prehrano, vrtec ali šolo, odplačevati kredita za streho nad glavo,« je ugotovila varuhinja. Njeno inštitucijo vsako leto nagovori več ljudi, za katere država ni več servis, ampak grožnja.
Od političnih strank je sicer težko pričakovati, da bodo v svoj program vključile načrt gradnje ljudskih kuhinj. Ljudske kuhinje so za reveže, ti pa ne hodijo na volitve, ne izražajo politične volje, celo na proteste ne hodijo, saj so preveč odrinjeni. Zato je, kot je pronicljivo zapisala Marjeta Kralj, »aktualni politični novorek o novih delovnih mestih in zagonu gospodarstva socialna vprašanja izrinil na rob«. Zoprno pa bo, ko bo množična revščina prisiljena stopiti na plano. Tedaj življenje ne bo več odvisno od višine prihodka ali subvencij, ampak od preživitvenega instinkta. In tedaj tudi politični program ne bo več pomagal, saj ga ne bo nihče bral.
Fraza o alternativah med kruhom in potico je bila nekoč pripisana Mariji Antoaneti. Ljudstvo ji je hotelo oddrobiti glavo v vsakem primeru, zato je vseeno, ali je tiste besede res izrekla. »Narod lačen je ful drugačen,« je pred letom in pol odmevalo po slovenskih ulicah. Volitve, ki so pred nami, so odmev protestov. Drugačen narod zahteva drugačno politično vodenje.
