Takrat, ko se bodo njeni podporniki znova prešteli, bo seštevek glasov za vlado odvisen od kalkulacij strank, ali se jim Bratuškovo še splača podpirati ali pa bi jim bolj koristile nove volitve. Prehodni značaj nove vlade torej določa prav soglasje parlamentarne večine, da je vlada, ki jo je postavila, najmanjše možno zlo in most do vnovičnih volitev, predčasnih ali rednih, v vsakem primeru pa volitev, ki naj privržencem takšne ali drugačne Slovenije (vsaj tja do leta 2020) zagotovijo primerno stopnjo legitimnosti. Nesporno je namreč, da vladajoči te legitimnosti nimajo več: ne le zato, ker so jo sami zakockali, še bolj zato, ker o agendi, ki je danes na dnevnem redu, na volitvah še nikoli niso bili vprašani. Janševi vladi je treba priznati, da je s svojimi odločitvami in načinom delovanja opravila koristno delo, saj nas je prisilila k artikulaciji in manifestaciji naših vrednot, k temu, da se zmoremo opredeljevati o razmerjih med javnim in zasebnim, o tem, kaj je in mora ostati skupno, da nimamo iluzij o kapitalu in demokraciji in da celo znamo odgovoriti, ali bi nam bila ljubša Slovenija kot Latvija ali Slovenija kot Ciper (primerjave s Švico že dolgo niso več moderne). Šele prihodnje volitve bodo zato priložnost, da na vprašanja, ki so jih vladajoči sprovocirali sami, začnejo sami tudi neposredno odgovarjati, pri čemer jim bo družbo delal tudi kakšen Fištravec.
Prehodni vladi sta vodila že Janez Drnovšek leta 1992 in Andrej Bajuk leta 2000. Zgodba slednje je za tokratno vlado še posebej pomenljiva. Zaradi njenega »kadrovskega cunamija«, podrejanja paradržavnih ustanov in ideologiziranja so liberalni demokrati na volitvah pol leta kasneje zmagali z rekordnimi 32 odstotki, Janševa (tedaj še) socialdemokracija je za njimi zaostala za polovico, mandatarjeva stranka pa je pristala pri osmih odstotkih. Ker je verjetno, da spomin na ta fiasko ni zamrl, je dopustno sklepati, da se bo vlada Alenke Bratušek upravljanja državnega premoženja in sanacije bančnega sistema lotevala v rokavicah vse dotlej, dokler bo vladne stranke povezoval interes, da vlado ohranjajo – pristop k reševanju obeh vprašanj, ki sta se že med pogajanji za sklenitev koalicijske pogodbe izkazali za nevralgični točki nove koalicije, je namreč podložen z ideološkimi razlikami, čeprav marsikdaj minimalnimi, prav te razlike pa lahko (poleg političnih kalkulacij) koalicijo zlahka razstrelijo.
Če zgodovine prejšnje vlade ne bi zaključilo poročilo protikorupcijske komisije oziroma če bi Alenka Bratušek prevzela vodenje vlade šele po volitvah, bi včerajšnji dan zagotovo zaznamovalo dejstvo, da je Slovenija prvič dobila premierko. To, da njen spol danes ni v ospredju, nikakor ne priča, da je ta pomemben mejnik v emancipaciji slovenskih žensk postal za javnost že samoumeven; bolj gre za to, da je Bratuškova prevzela vodilni položaj v stranki in vladi v točno določeni politični konstelaciji, v kateri med moškimi zanj ni bilo zadostnega interesa. In zaradi tega podobnosti z že videnimi prehodnimi vladami še ni konec. Drnovšek, Bajuk in Bratuškova so v operativni vrh slovenske politike prišli kot padalci in rezervni igralci, ker močnejši od njih v danih političnih razmerjih za druge stranke niso bili sprejemljivi ali pa se sami niso želeli izpostaviti. Drnovšek je priložnost, ki se mu je ponudila, izkoristil, Bajuk je ni, Bratuškova pa bi jo lahko, če bo na kavo v Trst poleg Janše in Kučana (Slavoj Žižek) iz Rotovža vendarle poslala še Jankovića. Ali pa ravno zaradi takega dejanja nikoli več ne bo predsednica ali/in premierka.