Dokler so peki mišmaši, ki so jim pri peki kruha pomagale miši, obstajali le v pravljici Svetlane Makarovič, smo bili lahko pomirjeni, a ker se pojavljajo tudi v realnem svetu, nas to mora skrbeti. Omenjeno šentjursko pekarno so inšpektorji za varno hrano pred dnevi začasno zaprli. Neustrezno higiensko stanje v skladišču in proizvodnji – obgrizene vreče z moko, poginule miši na vabah, so zapisali v svojih ugotovitvah. Ko je lastnik nesnago počistil, je lahko spet nemoteno pekel. Sledila je javna objava seznama pekarn, ki so bile predmet nočne racije inšpektorjev. Po sledi tega seznama so šle tudi televizijske kamere in že nekaj dni po ponovnem odprtju v garažnem skladišču iste pekarne zalotile miš. Tokrat živo in živahno.
V eni od blejskih gostiln, ki so jo inšpektorji za varno hrano prav tako obiskali nedavno, so sladico hladili na straniščni školjki. Miši iz šentjurske pekarne so ubrale nasprotno smer: na hrani – na vrečah z moko, iz katere pečejo hrustljave žemljice – so si omislile straniščno školjko. Ko je novinarka peka opozorila na mišje kakce na vrečah, jih je brez pomisleka z golimi rokami »pometel« na garažna tla. Ali si je roke umil, preden je šel mesit kruh, ni znano, znano pa je, da so bile slovenske bolnišnice pred dvema letoma veliko bolj kot običajno polne bolnikov z mišjo mrzlico. Gre za nevarno virusno bolezen, s katero se ljudje okužijo prek mišjih iztrebkov in urina. V 5 do 15 odstotkih se lahko bolezen konča s smrtjo. Tudi v Sloveniji so ljudje že umirali zaradi mišje mrzlice.
Pridelava, predelava in prodaja hrane torej ni šala. Tega bi se morali zavedati vsi, ki imajo opraviti z njo. Slovenija ima – kot vsa Evropa – neoliberalen pristop do varnosti hrane, za katero je odgovoren nosilec dejavnosti. Toda zanj je sistem varne hrane – zagotavljanje notranjih analiz – strošek, logika kapitala pa od njega zahteva, da stroške kar najbolj oklesti. Konflikt je torej neizogiben, zato bi bilo treba javno objaviti vsak inšpekcijski zapisnik, da potrošnik ve, kateri proizvajalec je »pacek« in kdo ni.
Vendar takšne prakse doslej ni bilo. Zdravstvena inšpekcija, ki je do lani skrbela za gostilne, in kmetijska, ki je do predlani nadzorovala pekarne, tega nista počeli. Njune inšpekcijske ugotovitve so bile zapakirane v suhoparno in razvlečeno letno poročilo, iz katerega neinšpekcijski bralec ni mogel razbrati ničesar, kar bi mu služilo pri varovanju lastnega zdravja in na podlagi česar bi ocenil, pri kom se lahko varno prehranjuje, pri kom kupuje varna in kakovostna živila. Posledično so imeli mirno življenje tudi ponudniki hrane.
V tej zgodbi imajo zelo odgovorno nalogo tudi inšpektorji. Delo morajo opraviti skrbno in vestno. Napak pri pisanju inšpekcijskih zapisnikov si ne smejo privoščiti, kajti gospodarska škoda, ki jo s tem povzročijo, je lahko velikanska. Pogosteje bi morali nadzorovati tudi trgovine. Sadje in zelenjava, ki ju trgovci privlečejo iz tujine, si velikokrat ne zaslužita tega imena. Zamisliti pa se bomo morali tudi potrošniki. Slovenci, obsedeni z nakupi po akcijskih cenah, namreč pogoltnemo marsikaj, kar bi v sosednjih državah že zaradi klavrnega videza stresli v svinjska korita.