Ameriški psiholog Barry Schwartz je že pred leti opozoril, da večja izbira ne prinaša nujno boljše izbire. Celo več, pojavi se tako imenovani paradoks izbire, ko prevelika izbira sproža prevelika pričakovanja in predvsem strah pred napačno izbiro. Vsak, še tako dober izbor ima namreč še boljšo inačico. Tako večji izbor ne pomeni večjega zadovoljstva. Prej nasprotno. Precej laže je volilcem, ki jim je bližja desnica – bodisi zaradi odnosa teh strank do vprašanj istospolnih bodisi zaradi njihovih ekonomskih prepričanj o vlogi države na trgu –, saj je na »policah« desnice bore malo izbire. In to – logično – izbiro olajša.
Na drugi strani je levica oziroma tisto, kar se predstavlja kot levica. Razdrobljena kot hipermarket političnih nians, kjer je vsak izbor hkrati prava in napačna izbira, medtem ko je v omejeni ponudbi desnice vsak izbor dojet kot vsaj druga najboljša izbira. Naboj »novih obrazov«, ki se je začel z razpadom LDS, je porabljen in dandanašnja hiperprodukcija je že vnaprej obsojena na neuspeh. Morda katera izmed političnih skupin celo odtrga kakšen glas na volitvah, a za vsak pridobljen glas bo vsaj še en glas z levice »prebegnil« v trgovino, kjer je izbira manjša, a zato občutek napačne izbire ob koncu »nakupa« skoraj zanemarljiv. Volilci, kolikor jih je še ostalo, potrebujejo trdnost, zanesljivost. Z vsako novo vlado pa dobijo nov dokaz enotnosti desnice, čeprav poenotene okoli na zaporno kazen obsojenega predsednika SDS, in lahkotnosti, s katero levica odpira svoje žile.
Vse, kar so volilci v zadnjih letih dobili, je umetni antagonizem Janša/Kučan, Janša/Drnovšek in Janša/Janković. Miselnega preboja ni bilo, prav tako ne razvojnega. V ta kontekst sodi tudi poročilo Umarja, ki kaže, da se je sicer vlaganje v raziskave in razvoj povečalo, a učinka ni nobenega. Ker je ostal še niz nedokončanih bolečih reform – med njimi večina takih, ki bodo kratkoročno še povečale »razred« revnih –, je nastala izjemna petrijevka, v kateri uspevajo predvsem postprotestne stranke. Le redke resnično nove.
Tako se nam dogaja »obnovljeni« Lačni Franz, kot je pred dnevi napovedal Zoran Predin. Mladi glasbeniki in stari frontman s starim repertoarjem. Novi obrazi na starih mestih, slaba kopija namesto izvirnika in ista vsebina, pri čemer ne zmorejo niti toliko kritične distance, da bi se poimenovali »tribute band«. Kot tudi večina novih strank žal ne prinaša nove vsebine. Le nova imena.
