Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana in ministrstvo za kulturo imata težave pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za celovito prenovo gledališča. Od etažnih lastnikov sosednje Nemške hiše jima ni uspelo pridobiti soglasij za uporabo parcel med stanovanjskim blokom in Dramo v času gradnje.
Etažni lastniki soglasja pogojujejo s trdno zavezo države, da bo krila morebitno škodo, ki bi zaradi gradnje Drame nastala na Nemški hiši. Ker večletna pogajanja niso obrodila sadov, morata ministrstvo in Drama pravico do uporabe omenjenih parcel pridobiti po daljši poti – s postopkom začasne omejitve lastninske pravice etažnih lastnikov. Ta postopek terja svoj čas, upoštevati pa je treba še, da bodo stanovalci iz Nemške hiše najverjetneje uporabili vsa razpoložljiva pravna sredstva, da ga ustavijo ali pa vsaj upočasnijo. Kdaj bi lahko pričakovali pravnomočno gradbeno dovoljenje in s tem začetek prenove Drame, je zato nehvaležno napovedovati.
Drama se letos poleti seli na začasno lokacijo in krasno bi bilo, če bi se jeseni končno začela dolgo pričakovana in predvsem nujna prenova. A treba je vsaj razumeti bojazen stanovalcev v Nemški hiši. Opozorili so na več primerov tako zasebnih kot javnih investicij v Ljubljani, zaradi katerih so nastale poškodbe na sosednjih objektih.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je po poročanju STA marca letos izjavila, da »če želimo nekaj premakniti po tridesetih letih, mora prevladati nacionalni pred zasebnim interesom«. Toda če želimo živeti v pravni državi, moramo sprejeti, da zakonodaja vsem – ne samo stanovalcem iz Nemške hiše, temveč tudi občinam, državi in zasebnim družbam – zagotavlja enako pravico do uporabe razpoložljivih pravnih sredstev, da bi zaščitili svoje interese. To mora vsak investitor upoštevati pri načrtovanju investicije in biti proaktiven, da ne zaide v situacijo, v kakršni je sedaj Drama. Določenim sporom s sosedi se da na primer izogniti s projektiranjem tako, da njihova soglasja sploh niso potrebna. Druge je mogoče preprečiti s transparentnim in vključujočim vodenjem projekta. Pri nekaterih pa bo enostavno treba počakati, da se postopki, ki jih zagotavljajo predpisi, odvijejo do konca, ali pa se pogajati.
Nedvomno je frustrirajoče, da se prenova Drame, o kateri fantaziramo že od sredine 90. let, zatakne v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja in ko je zanjo končno zagotovljen denar. A po drugi strani je po približno treh desetletjih nerazumno počasnega vodenja projekta prenove smešno sosedom iz Nemške hiše pridigati o nacionalnem interesu. Kje je bila skrb za nacionalni interes, ko so obupani gledališčniki iz leta v leto upravičeno opozarjali na vedno slabše stanje prostorov v narodnem gledališču in prosili za ukrepanje, minister za ministrom pa so jim zgolj dajali obljube in spodbude, češ, stisnite še malo?
Skrb zbuja, da Drama ni izjema, kjer so vlade vseh barv v preteklosti javni interes mirno dale na čakanje. Podobno kot Drama sta tudi gradnja novega potniškega centra Ljubljana in NUK II projekta, katerih zgodovine ne merimo v letih, temveč desetletjih obljub. Na srečo ta projekta končno imata gradbeni dovoljenji, kar pomeni, da si v letošnjem oziroma prihodnjem letu lahko obetamo začetek gradnje. Če seveda ne bo »nepričakovanih« zapletov. Za Center znanosti v Trnovem je država recimo prav tako pridobila gradbeno dovoljenje, a projekt do nadaljnjega miruje, ker zanj ni denarja. Skoraj neverjeten primer pa je projekt nove sodne palače. Zanj sta bila od leta 2007 izvedena že dva arhitekturna natečaja za dve različni lokaciji sodne stavbe, pa si leta 2024 še vedno nismo na jasnem, ali bi jo država sploh želela zidati ali ne.
