Le nekaj let kasneje je jasno, da nam je spodletelo. Kriza in neustrezni odzivi vseh vpletenih so odnesli več delovnih mest, kot bi jih še tako okrutno preračunljivi tuji lastniki. Slovenija je od leta 2008 izgubila več kot 130.000 delovnih mest. Podjetja, ki smo jih še nedolgo tega čislali, so izgubila večji del svoje vrednosti. In kaj sledi? Prodali jih bomo, zato ker jih moramo, in to precej pod ceno, ki bi jo lahko dosegli s treznim razmislekom in jasno strateško usmeritvijo že pred letoma 2008 ali 2009, ko je šlo vse v maloro.
V ključnih trenutkih se o privatizaciji na glas sploh ni razmišljalo. Tedanji predsednik vlade Borut Pahor je raje snubil tuje vlagatelje. V ta namen je obiskal Rusijo, šel po poti Aleksandra Velikega do Indije in iskal partnerje v državah, ki imajo s črnim zlatom prepojene denarnice. Navzlic velikim obetom so njegovi izleti prinesli jalove rezultate. Po eksodusu leta 2009, ko so tuji vlagatelji iz Slovenije odnesli za 653 milijonov evrov več, kot so vanjo vložili, neposredne tuje naložbe nikdar niso presegle milijarde evrov. Lani so dosegle le še 145 milijonov evrov.
Čeprav pomembna, so v današnjih časih tuja vlaganja v drugem planu. Na vrhu seznama nujnih zadolžitev vlade že nekaj časa ždi sanacija bančnega sistema, vse glasneje pa se govori o privatizaciji. Nekdaj prepovedana tema je danes postala eden temeljev na poti slovenskega gospodarskega okrevanja.
Premierka Alenka Bratušek se za razliko od Pahorja po morebitne vlagatelje ne podaja na Daljni vzhod, temveč snubi kupce na turneji po Nemčiji, Franciji, Italiji in Rusiji. Odziv naj bi bil dober, interesa veliko, vendar bodo šele iztržene cene za prodana podjetja pokazale, kako prepričljiva je bila.
Iskreno rečeno, ne gre pričakovati preveč. Vlagatelji vedo, da je privatizacija prej zahteva Bruslja kot iskrena želja slovenske vlade, kar bi lahko dodatno pritisnilo na vrednost podjetij, ki je v preteklih letih strmo padala. Telekom Slovenije, kronski dragulj med podjetji, ki jih ponujamo tujcem, je bil na vrhuncu vreden skoraj 3,3 milijarde evrov, v petek je znašala njegova tržna kapitalizacija na borzi 774,5 milijona evrov. Aerodrom Ljubljana je bil nekoč vreden več kot 550 milijonov evrov, danes vsaj petkrat manj.
Zlati časi niso za naslednjim vogalom, Slovenija mora v kratkem vrniti več kot 3,5 milijarde evrov glavnic za najeta posojila, hkrati poskrbeti za banke in zadostiti zahtevam evropske komisije. A po toči zvoniti je prepozno. Dejstvo je, da so slovenske vlade doslej naredile premalo, še tisto, kar so, pa prepozno. Pred dvema desetletjema so nas ljubkovalno poimenovali mala Švica. Kako ironično: zamujanje s ključnimi reformami, sanacijo bančnega sistema in tudi privatizacijo bi bila sramota, od katere se ženevski urarji ne bi pobrali. Metali smo denar v dokapitalizacije podjetij in bank in bili zato nagrajeni s strmoglavljanjem tečajev na borzi, vsemu pa je zvesta spremljevalka odsotnost. Odsotnost ukrepov in jasne strategije.
Nacionalni interes smo v 22 letih samostojne države tako spolitizirali, da se je izgubila vsaka sled za razvojno strategijo, če je sploh kdaj bila. Mečemo denar na sto in en konec, namesto da bi se odločili, katere panoge podpreti, bodisi s subvencijami ali davčnimi olajšavami. Tudi bogati Nemci ne vlagajo kar vsevprek.