Včeraj predstavljeni osnutek nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja 2023–2033 je ambiciozen dokument. Zasnovala ga je impresivna množica strokovnjakov, ki so detektirali ključne probleme v vzgoji in izobraževanju – od grozečega pomanjkanja učiteljev, upada zanimanja za pedagoški poklic, vse slabše bralne pismenosti, nejasne vloge vzgoje do prekomernega poseganja staršev v šolo in omajane avtonomije učiteljev – in smeri razvoja strnili v 72 ciljev in 284 ukrepov. Dokument riše optimistično vizijo vzgoje in izobraževanja, v okviru katere so visoko na seznamu prioritet bralna kultura, kakovostno poučevanje, dobro počutje otrok, povrnjena avtoriteta učiteljem in skrb za enake izhodiščne možnosti otrok, tudi priseljenskih.
Vizija sloni na predpostavki o šolstvu naklonjenih odločevalcih o finančnih sredstvih. Študentje pedagoških poklicev bodo na primer imeli na voljo okrepljene kadrovske štipendije, mladi učitelji bodo deležni pomoči pri reševanju stanovanjskega vprašanja, normalno plačo bodo imeli že prvo leto poučevanja, pomagali jim bodo ustrezno nagrajeni mentorji v šolah. Razlike, izvirajoče iz socialnoekonomskega položaja družin, bi po tem dokumentu blažili že pred šolo: zadnje leto vrtca, javnega ali zasebnega s koncesijo, bo obvezno in brezplačno za vse otroke. Priseljenski otroci bodo dobili več pomoči pri integraciji v šolo in družbo. Po novem bo jasno razmejena pristojnost učiteljev od pristojnosti staršev, za kar bo treba pripraviti pravne podlage. Gre skratka za hvalevredne cilje in ukrepe, a hudič je, kot vedno, v podrobnostih.
Za to, da starši ne bi več posegali v avtonomijo učiteljev, naj bi, kot rečeno, poskrbeli z ustreznimi pravnimi podlagami. Težava je v tem, da avtorji te zamisli niso razdelali. Če jih ministrstvo ni znalo narediti doslej – ta šolska anomalija ima že dolgo brado –, je vprašanje, zakaj naj bi to znali storiti zdaj. Dalje, pouku bi bilo nedvomno v prid, če bi lahko v prvem triletju poučevala v razredu dva učitelja. Toda tudi avtorjem dokumenta je jasno, da je to le pobožna želja, saj učiteljev še nekaj časa ne bo niti za sedanje potrebe po njih. Lepo je tudi brati, da bo treba v prihodnjih letih povečati delež BDP za vzgojo in izobraževanje na najmanj 4,6 odstotka. A vprašanje je, kaj bo na to rekla politika, ki že leta, s sedanjo vladno garnituro vred, kaže popolno nezanimanje za resor vzgoje in izobraževanja. Jasno pa je, da brez dodatnih sredstev številnih ukrepov ne bo mogoče udejanjiti, če bodo predolgo ostali na papirju, pa jih bo povozil čas. Strategija je tako ali tako narejena za tukaj in zdaj – s številnimi ukrepi namreč že močno zamujamo.
Nadalje, nekateri načrtovani ukrepi lahko izničijo druge. Skrb za razvoj digitalne pismenosti je na primer uvrščena pred »krepitev kulturno-umetnostne vzgoje«. Kljub zares številnim raziskavam, ki vse po vrsti ugotavljajo škodljiv vpliv prezgodnje digitalizacije na kognitivne zmožnosti otrok, avtorji nacionalne strategije ugotavljajo, da je treba vpliv digitalizacije na vzgojno-izobraževalni proces »še preučiti«, v isti sapi pa predlagajo razvijanje digitalne pismenosti že v vrtcu in razširitev osnovnošolskega predmetnika v 5. in 6. razredu z novim obveznim predmetom – računalništvom. Kako naj bi digitalizirali vrtčevske otroke, na predstavitvi dokumenta sicer niso pojasnili, rečeno je bilo le, da naj bi šlo za »digitalno brez digitalnega«, kar koli že to pomeni. Vprašanje je torej, ali so avtorji strategije dobro premislili, kako bodo že v vrtcih digitalizirani otroci kasneje več in globoko brali, bili bolj osredotočeni in bolj motivirani bralci, kot so slovenski šolarji ta hip. To, da bodo po novem morali pisati več celih povedi in manj obkroževati, kot je včeraj poudaril dr. Janez Vogrinc, zna biti premalo za resen spopad z usihajočo bralno pismenostjo, najresnejšo težavo (ne le) slovenske šole.
