Bolnišnice bodo plačilo za decembrsko zdravljenje po letih, ko so nanj čakale do začetka novega leta, tokrat dobile decembra. Prihodnje leto si lahko obetajo tudi višje prihodke, za katere pa v vrsti že čakajo upniki. V čakalnicah, ambulantah in operacijskih dvoranah od boljših časov za zdaj nimajo nič. Bolniki pripovedujejo predvsem o odlaganju zdravljenja na prihodnje leto, zaposleni pa o neplačanih nadurah, krčenju ekip in varčevanju pri nakupu materialov za zdravljenje.
»Pred posegom moram, da bi ga izpeljali varno, pogledati, ali je material sploh v bolnišnici. Včasih ga ni in moramo poseg za kakšen dan preložiti,« je razmere iz prve roke opisal intervencijski radiolog in predstavnik Fidesa v UKC Ljubljana dr. Milenko Stankovič. Boji se, da z reformo zavarovanja in bolnišnic znova ne bo nič. »Vse stoji, ljudje pa so apatični.« Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je sindikatom včeraj obljubila nagrajevanje po uspešnosti, h kateremu zdravniki že dolgo zaman pozivajo. Prav tako ostaja pri napovedi, da bodo ukinili sedanje dopolnilno zavarovanje. A jasnih obrisov reforme še ni, dopolnilne zavarovalnice pa se še naprej krepijo. Z znižanimi cenami zdravstvenih storitev, rezultatom dosedanjega varčevanja zavoda za zdravstveno zavarovanje, so namreč nižje tudi obveznosti dopolnilnega zavarovanja. Kolar-Celarčeva se medtem za zaprtimi vrati dogovarja o reševanju posamičnih bolnišnic – zlasti ljubljanskega UKC, ki mu po neuradnih informacijah preti celo do 20 milijonov evrov izgube. Javno je v dveh mesecih ministrovanja še največ povedala o pripravah na ebolo.
Tudi v skupščini ZZZS o problemih, ki krojijo delo v bolnišnicah, skoraj ne govorijo. V času hitrega podaljševanja čakalnih dob bi se s tem, kako razdeliti denar za zdravstvo, še najraje čim manj ubadali. Se pa veliko ukvarjajo s sabo; člani skupščine so se v teh dneh komaj uskladili celo o tem, da odločitev o širitvi pravice staršev do bivanja z bolnim otrokom prepustijo vladi. Približno tako naj bi bilo v prihodnje videti vsako posodabljanje pravic bolnikov, o katerem bodo glede na koalicijsko pogodbo odločali poslanci v državnem zboru. Zoprne teme jim očitno niso preveč blizu – nedavno so razpravljali o pripravah na ebolo, ne pa tudi o podaljševanju čakalnih dob in drugih očitnih katastrofah v zdravstvu.
Če bi bila prihodnost zdravstva odvisna le od političnih ukrepov, boljših časov, ki so vendarle dobra novica, ne bi bilo od nikoder. Finančne krize niso ublažile pametne zakonske spremembe, ampak je denarja več zaradi rasti števila zaposlenih oziroma dohodkov, od katerih plačujemo prispevke. Dobro bi bilo, da bi razjasnili vsaj kriterije, po katerih ga bodo delili. Za zdaj vse kaže na staro prakso, kjer štejejo le zakulisna dogovarjanja. Četudi imajo v bolnišnicah, kjer politikom jadikujejo o preslabem financiranju, prav, je utišanje nezadovoljstva škodljivo vodilo. Okrevanje se bo zares začelo, ko bo denar sledil bolnikom in njihovim potrebam. Tudi aktualni vladi pa se z reformo, ki bi to dosegla, očitno ne mudi.
