Drži, tudi zaradi sindikalne referendumske pobude je »pod vprašajem realizacija« zakona o izvrševanju proračuna za naslednji dve leti. Toda uresničitev proračuna je bila ogrožena že s samim proračunom. Z njegovimi nerealnimi izhodišči pri načrtovanju prilivov in s socialnimi partnerji neusklajenimi varčevalnimi ukrepi (zaradi katerih je vlada dobila na mizo referendumsko pobudo).
No, nekaj malega se je vlada medtem resda tudi naučila. Novoreka. Namesto o varčevanju je premier Janeza Janša včeraj govoril o ukrepih za čim manjše zadolževanje. Ni obetavno, saj gre le za spin; daleč je še vlada od spoznanja, da z drakonskim varčevanjem ne bo države in državljanov obvarovala pred »grškim scenarijem«, temveč nasprotno – da je takšno varčevanje samo že »grški scenarij«. Še dlje je predsednik vlade od tega, kot je videti že ves čas in včeraj v odgovoru na poslankino vprašanje znova zelo očitno, da bi razumel, zakaj so ljudje bodisi obupani bodisi besni. Zakaj napovedujejo stavke, hodijo na proteste (namesto na volitve) ali pač vlagajo referendumske pobude.
Najbrž mu njegovi privrženci verjamejo in gotovo mu njegova glasila za množično onesveščanje zvesto sledijo, a »teorija« o »propadlih politikih« in »maščevanjih za izgubljene volitve«, ki so po Janševih besedah v ozadju in vzrok (legitimnih kajpada, bog ne daj, da bi jim premier legitimnost oporekal) stavk, protestov in referendumov, je tako za ušesa privlečena, da je že težko reči, kaj bi moralo državljane bolj skrbeti: to, da Janša morda tudi sam verjame, kar govori, ali to, da morda tega sploh ne verjame, a to vendarle govori.
Na drugi strani je proračunski referendum celo za Slovenijo, deželo precej sproščenega političnega bontona, drzna domislica. V tem pogledu bi se dalo z Janšo delno strinjati, če zaradi nje državo, ki jo upravlja, smatra za eksotično. A kaj je ta eksotičnost v primerjavi z eksotičnostjo vladne koalicije, ki je spomladi z enim zakonom spremenila 39 (ali nekaj takega) drugih. Kdor je računal, da ta izvirna domislica s prenekaterim zapoznelim učinkom sindikatov ne bo prepričala, da se je bolje bati zvite vrvi, se je preprosto zmotil. Ni le vlada pod pritiskom, ki si ga občasno napačno razlaga. Tudi sindikati oziroma sindikalisti (tukaj javnega sektorja) so, po tem, ko so šli protesti mimo njih in tu in tam tudi proti njim, še posebno.
Zdrava pamet bi nemara menila, da sindikalisti tako in tako vedo, da bo ustavno sodišče proračunski referendum zavrnilo. Da so torej po njem posegli le zato, da bi vlado prisilili v pogajanja. Takista pamet bi verjetno menila še, da vlada ne more nič drugega (čeprav ve, da referenduma ne more biti), kot da se spravi za pogajalsko mizo. Da bo potemtakem država, v najslabšem primeru s februarjem prihodnje leto in brez večje neposredne škode, proračun vendarle dobila.
A tudi realizacija zdrave pameti je pod vprašajem.
