Tako kot prva vojaška hunta pod vodstvom generala Tantavija tudi njena naslednica pod taktirko generala Al Sisija najbolje obvlada represivne prijeme, medtem ko državni posli, gospodarstvo in proces sprave ne sodijo v železni repertoar njihovih veščin. Če je civilna oblast, vključno z Nobelovim nagrajencem za mir Mohamedom El Baradejem, mislila, da si bo vojska dovolila narek od civilistov, se je še kako zelo zmotila. Ker so se odločili za kolaboracijo z generali, željnimi utrditve svoje oblasti, krvave roke za sredin masaker nosijo tudi sami. Sekularne politične sile v Egiptu se po zmagi Muslimanske bratovščine na volitvah nikoli niso sprijaznile, da bo usodo države poslej krojila desetletja zatirana politična skupina. Nad renesanso islamistov po vsem arabskem svetu niso bili navdušeni niti v ZDA niti v Evropski uniji. Čeprav so tako v Washingtonu kot v Bruslju zatrjevali, da se bodo sprijaznili z novo realnostjo vladajočih islamistov v Tuniziji in Egiptu, njihovi naraščajoči moči v Jordaniji, novem prebujanju v Maroku in Alžiriji, so bile to zgolj prazne besede. Ko je vojska z uglednimi demokrati julija v Egiptu strmoglavila Mohameda Mursija, ne v Beli hiši ne v Berlaymontu niso zmogli državnega udara imenovati vojaški puč.
Tudi s tokratno ostro retorično obsodbo na obeh straneh Atlantika nadaljujejo svojo dvolično politiko. Odpoved rednih letnih ameriško-egiptovskih vojaških vaj je zgolj kozmetično urejanje podobe močno načete ameriške bližnjevzhodne politike, ki ji vse od začetka arabske pomladi ne uspe nadomestiti dolgoletnega dobrega sodelovanja z avtokratskimi voditelji s premikom k dejanskemu sprejemanju novih realnosti v regiji. Če bi ZDA z obsodbo vojaških pučistov in krvavega kairskega pokola v slogu Tienanmena mislile resno, bi prekinile stike z vojaško hunto in vojski zamrznile 1,3 milijarde dolarjev letne pomoči. Toda z geopolitičnega vidika ZDA je takšen ukrep nemogoč. Od Magreba do Levante je Washington soočen s tektonskimi družbenimi premiki, na katere nima več odločujočega vpliva.
Ideje arabske pomladi so v minulih dveh letih ostale neizpolnjene. Strah pred islamisti – podobno kot v »vojni proti terorizmu« – postaja gonilna sila krčevitega iskanja koherentne politike Zahoda do »novega Bližnjega vzhoda«. Protiofenziva demokratičnim idealom je najbolj vidna v eni od zibelk arabske pomladi – Egiptu. Enačba »liberalizem ali islamizem« se spreminja v staro, Zahodu znano in ljubo izbiro »nacionalizem ali islamizem«. Dobrodošli v preteklosti.