Nekaj je gotovo, preusmeritev politike komisije od varčevanja k investicijam je več kot dobrodošel ukrep. Če je politika zunaj Unije, še posebej v ZDA, že kmalu po izbruhu krize na pešanje gospodarstva odgovorila z okrepitvijo javnih investicij in s tem ublažila krizo, smo v Uniji izbrali diametralno nasprotno in očitno napačno zdravilo – rezanje javnih investicij. Lahko bi rekli končno, a vsaj pet let prepozno. Novemu skladu nikakor ne bo uspelo nadomestiti izpada BDP in zaposlenosti, ki jo je povzročilo napačno rezanje izdatkov v preteklih letih.
Juncker naj bi računal predvsem na investitorje zunaj Evropske unije, menda predvsem na Kitajsko – nedavno so bili Kitajci tudi v Sloveniji –, ki med drugim išče dolgoročne investicije v evropski infrastrukturi. Vendar ali Slovenija sploh premore kakšen projekt, ki bi se lahko uvrstil v financiranje iz novega strateškega sklada? In ali smo na primer za milijardo evrov svežega denarja pripravljeni prenesti lastništvo železniške ali pristaniške infrastrukture na kitajski državni sklad? Bržčas ne.
V Sloveniji bomo ob še vedno prezadolženem gospodarstvu, prestrašenih bankah in od evropskih kohezijskih skladov odvisnih javnih investicijah denar težko našli. Čeprav je v proračunih znova več sredstev za investicije, je to predvsem bolj posledica ognja pod petami kot pa strateškega načrtovanja. Le do konca leta 2015 imamo namreč še čas dokazati upravičenost do sredstev, sicer bodo ostala v Bruslju. Tudi zato se ne smemo čuditi, če se ob avtocestah bizarno visoko v nebo vzpenjajo »visokodonosne« protihrupne ograje.
Če pustimo ob strani dejstvo, da je multiplikativni učinek novega sklada močno vprašljiv in da je obseg investicij tudi sicer izjemno skop, Junckerjeva panakeja vzbuja nekaj precej bolj bazičnih pomislekov. Ali z novim investicijskim mehanizmom komisija priznava, da je preveč zbirokratizirana, da bi zasebne vlagatelje sploh zanimalo vlagati v Uniji, ali pa Evropa enostavno ne ponuja projektov, ki bi bili dovolj dobičkonosni in zanimivi za zasebne vlagatelje?
Pomemben je še en moment. Ob izbruhu evrske dolžniške krize je Bruselj kot univerzalno zdravilo za vse bolezni pisane druščine evropskih držav predpisoval rezanje proračunskih odhodkov. Države, vključno s Slovenijo, so se najodločneje lotile rezanja politično najmanj občutljive postavke – investicij. Ni si težko predstavljati, da bi tokrat zdravilo v obliki infrastrukturnih investicij utegnilo javna sredstva usmeriti v politično oportune, ekonomsko pa manj upravičene projekte.
Hkrati investicije v infrastrukturo same po sebi ne bodo rešile očitnih strukturnih težav Unije, ki investitorje preganjajo zunaj njenih meja. Nove avtoceste, železniški tiri in širokopasovne povezave ne pomagajo, če po njih nimaš česa pretakati. Investicijska panakeja bi tako utegnila v usta politikov položiti novo orožje, s katerim bi se tudi v naslednji »petletki« ubranili pred sprejemanjem nekaterih nujnih strukturnih reform.