Za Izrael, ki se z vse bolj predrznim kolektivnim kaznovanjem Palestincev spreminja v apartheidsko državo, slednje že velja. Obamova zasluga je, da je po dvajsetih letih resda kilavega mirovnega procesa prepad med narodoma vse globlji in da so izpuhtele zadnje priložnosti za izgradnjo katerega koli dela načrtovanih mostov. Končale so se namreč z izrecno podporo Bele hiše dvodržavni rešitvi, ki ni bila z ničimer utemeljena, tako da si jo je vsaka od sprtih strani razložila po svoje. Palestinci so v njej videli priložnost za širše priznanje zahtevane državnosti od raznih mednarodnih organizacij pa vse do generalne skupščine Združenih narodov, Izraelci, pravzaprav Netanjahu, pa priložnost, da preizkusi trdnost ameriškega (ne Obamovega) zavezništva z že kar skrajnim političnim pobalinstvom, denimo pri gradnji judovskih naselij na zasedenem Zahodnem bregu. V ta okvir sodi tudi večina njegovih potez proti Palestincem, odkar sta spomladi Fatah in Hamas strnila politične vrste.
Netanjahu ni izgubil niti minute. Ob izginotju treh najstnikov iz enega dobro varovanih izraelskih naselij na zasedenem Zahodnem bregu je obtožil Hamas in sprožil pogrom nad Palestinci, ki so v desetinah pristajali v zaporu. Niti na misel pa mu ni prišlo, da bi bil lahko uboj 17-letnega Palestinca Mohameda Abuja Kdejra, ugrabljenega v noči na sredo v vzhodnem Jeruzalemu, čigar napol ožgano truplo je bilo odvrženo v gozdu na obrobju mesta, maščevalno dejanje. Še več, po torkovem z globokimi emocijami in tudi vzkliki »smrt Arabcem« prežetem pogrebu izraelskih najstnikov Naftalija, Gilada in Eyala je na krilih ljudskega gneva dobil spodbudo za nove akcije kolektivnega kaznovanja Palestincev, v vladnem kabinetu pa namige za ponovno okupacijo Gaze.
Barackov pogajalec Martin Indyk je z ugotovitvijo, da Netanjahuja ni mogoče premakniti niti za centimeter, minuli teden dvignil roke od mirovnega procesa. Morda bi se za več metrov vendarle morali premakniti Palestinci, denimo k rešitvi ene države s polnimi človekovimi in državljanskimi pravicami, ter tako po vzoru južnoafriškega zlomiti izraelski apartheid. A pri tem bi morala zavest o tej vse bolj očitni naravi izraelske države, ki jo je (za zdaj še z opravičilom) zaznal tudi Kerry, prevladati v mednarodni skupnosti. Za zdaj pa se na Bližnjem vzhodu samo odpirajo še ena vrata pekla.