Pri napovedi prekinitve politike varčevanja in zagona investicij se takoj pojavi problem financiranja, saj se bo proračunski deficit povečal. Na povečanje pa ne bodo blagovoljno gledali tisti, ki morajo letos državi posoditi najmanj milijardo in pol. Še manj tisti, ki so oktobra kupili slovenske obveznice z določenimi obljubami ukrepov, ki jim jih je takrat dal še minister Šušteršič. Na dlani torej je, da ima vlada v nastanku v mislih tudi dvige davkov. Glede na njihove predhodne napovedi bi to v prvi vrsti bil dvig stopenj davka na dodano vrednost.
Dvig davkov bo v bistvu nadaljevanje Šušteršičeve politike z eno podobnostjo in eno razliko. Razlika bo obseg novih davkov. Nova vlada nam jih bo naložila več kot on. Podobnost pa bo svetovnonazorsko samozanikanje. Šušteršič je kot velik zagovornik enotne davčne stopnje dodal novi dohodninski razred s 50-odstotno stopnjo. Od liberalca do pragmatičnega davčnega tirana. Nova vlada pa bo namesto Šušteršičevega progresivnega davka uvedla višji DDV kot regresiven davek, ki ga nadproporcionalno plačajo tisti z nižjimi dohodki. S tem bodo prehodili pot od socialno čutečih ljudi do pragmatičnih neoliberalcev mrzlih src. Pa naj kdo reče, da v tej družbi ne zmoremo konsenza!
Vendar me danes bolj kot prerazdelitveni učinki višjega DDV zanimajo makroekonomske posledice. V ta namen sem simuliral dvig stopnje DDV za eno odstotno točko v ocenjenem dinamičnem stohastičnem modelu splošnega ravnovesja Slovenije. Model sem leta 2010 razvil za potrebe Urada za makroekonomske analize in razvoj ter ministrstva za finance. Kar pomeni, da lahko te izračune v principu preveri tudi bodoči finančni minister. Gre pa v osnovi za sodoben makroekonomski model, ki jih uporabljajo na centralnih bankah, ministrstvih za finance, evropski komisiji in Mednarodnem denarnem skladu.
Model je strukturen. To pomeni, da opisuje obnašanje gospodinjstev in podjetij na podlagi ocenjenih parametrov njihovih preferenc, premoženja, tehnoloških značilnosti in načina prilagajanja cen in plač. Model ima bogat fiskalni del. Z njim lahko napovedujemo in simuliramo gibanje vseh glavnih virov proračuna ter potrošnje in transferov na strani odhodkov proračuna. Ocenjen je na četrtletnih podatkih za 20 makroekonomskih spremenljivk od leta 1995 naprej. Sicer je v modelu 89 spremenljivk različnih segmentov gospodarstva in 19 stohastičnih »gonilnih sil«.
Efektivna stopnja DDV je v Sloveniji okoli 18 odstotkov. Dvig za eno odstotno točko pomeni 5,6-odstotno povečanje efektivne obremenitve. V javnosti smo lahko različne akterje večkrat slišali, da si od takega dviga DDV proračun lahko obeta med 120 in 150 milijoni dodatnih evrov. Vendar so to statične ocene, saj višji DDV negativno vpliva na potrošnjo in gospodarsko rast, zvišuje pa tudi inflacijo. Zato je vprašljivo, kakšni bodo dejanski učinki na proračun, ko upoštevamo škodo, narejeno gospodarstvu. Modelska simulacija nam da odgovor na tovrstna vprašanja.
V simulaciji bom konservativen in predpostavil, da se stopnja DDV poviša za obdobje 25 let, čeprav so takšna povišanja za vedno. V tem primeru so negativni učinki na ekonomsko aktivnost zgolj večji.
Osnovni obrisi učinka dviga DDV so znižanje zasebne potrošnje, znižanje bruto domačega proizvoda, znižanje zaposlenosti ter padec tako izvoza kot uvoza. Vrh padca vseh kazalnikov ekonomske aktivnosti je dosežen po približno desetih letih in znaša 0,3 odstotka na leto za bruto domači proizvod, sicer pa je ta nižji za slabo desetinko odstotka v prvem letu in 0,15 odstotka v dveh letih po zvišanju DDV. Potrošnja se zniža manj. Znižanje zaposlenosti doseže vrh po 8 letih in je tudi reda velikosti 0,3 odstotka. Najbolj se znižata izvoz, za 0,8 odstotka, in uvoz, za 1,3 odstotka. Prvih 10 let po dvigu DDV se lahko pričakuje tudi nižje investicije. Vzrok teh sprememb je predvsem v višjih stroških in s tem cenah tako na domačem kot na tujih trgih.
Kaj pa proračun? Prilivi iz naslova DDV so resda višji, vendar na račun znižanja vseh drugih prilivov (dohodnina, davek na dobiček) in višji transferov iz proračuna. Proračunski deficit se tako ob uvedbi zniža za 0,25 odstotka BDP oziroma za dobrih 80 milijonov, potem pa ta učinek postopoma izginja. Zaradi škode, ki jo davek naredi v gospodarstvu, je tako dejanski učinek na proračun bistveno manjši od pričakovanih 120 do 150 milijonov evrov novih prihodkov.
Kaj vse to pomeni v evrih? Upoštevaje naš lanski bruto domači proizvod v višini 35 milijard evrov so stroški višjega DDV v izgubljeni dodani vrednosti gospodarstva naslednji: v prvem letu dobrih 16 milijonov evrov, po treh letih že 120 milijonov evrov, v desetih letih 780 milijonov, po 25 letih pa celih 1750 milijonov. To pa je že primerljivo s ceno političnega mešetarjenja z NLB po osamosvojitvi. Od ene same točke višje stopnje DDV.
Jasno, argument politikov je, da se bo z zbranim denarjem zagnalo investicije, ki bodo ustvarile nova delovna mesta. Če predpostavimo, da ta delovna mesta prinašajo 30.000 evrov dodane vrednosti na leto, potem bo za nadomestitev izgubljene dodane vrednosti v gospodarstvu v naslednjih 10 letih treba ustvariti 2600 novih delovnih mest. Ponavljam, to zgolj zaradi ene same točke višje stopnje DDV. Če bo zvišanje stopnje DDV večje, pred volitvami se je govorilo o dveh odstotnih točkah, potem lahko vse zgoraj navedene številke čez palec pomnožite z dva.
Vlada nam bo v prihodnjih mesecih povedala, da nam bo, tako kot prejšnja, toliko in toliko vzela. Dokler so mi govorili, da bodo s tem uravnotežili proračun, je bila ena zgodba. Zdaj pa lahko pričakujem, da mi bodo govorili, da bodo s tem ustvarili nova delovna mesta. Temeljno vprašanje zatorej je naslednje. Kdo mi lahko jamči, da bo na ta način ustvarjenih več delovnih mest, kot če bi ta denar ostal v gospodarstvu? Čisto nihče. Izkušnje nam kažejo le, da pri nas slabše od države gospodarijo le tajkuni in nekateri župani. Zato predlagam novi vladi, naj ob predlogih višjih davkov navede jasno številko novih delovnih mest, ki jih bodo s tem denarjem ustvarili. Potem jih dajmo držati za besedo.
