Kar osem mesecev je trajalo, da se je vlada Roberta Goloba po volitvah vzpostavila po željah premierja in njegovih koalicijskih partnerjev. V zgodovini samostojne Slovenije se pred tem še ni zgodilo, da bi kdo skušal vladi preprečiti njeno v bistvu legitimno pravico, da se organizira tako, kot sama misli, da bo lahko najbolje delovala. Poskus SDS, da reorganizacijo z referendumom blokira, je bil v javnosti razumljen predvsem kot nagajanje in volilci so ga, čeprav se je marsikomu že takrat zastavljalo vprašanje o smiselnosti širitve vlade, nazadnje zavrnili.
V polni sestavi 20 ministrstev, s tremi novimi, je vlada uradno začela delovati pred enim letom. V polni operativnosti pa več mesecev pozneje, ko so se po vseh zamenjavah in selitvah stolov, foteljev in fikusov, z več ali manj zapleti – spomnimo se samo domnevnih posebnih želja novega-starega ministra Igorja Papiča glede pisarne – nova ministrstva vzpostavila in tudi kadrovsko približno popolnila. Povsem brez dodatnih stroškov pri tem ni šlo.
Toda še pomembnejša kot napoved o stroškovni učinkovitosti reorganizacije je bila tista, da bo reorganizacija, s katero naj bi za napredek pomembne teme »prišle bolj do izraza«, prinesla večjo vsebinsko učinkovitost. Predsednik vlade je visokoleteče napovedoval »nove strateške preboje« v zeleno, solidarno in na znanju temelječo prihodnost.
Ob prvi obletnici so na dveh novih ministrstvih, ministrstvu za solidarno prihodnost ter ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, čutili dolžnost, da s povzetkom svojega dela vsaj približno upravičijo svojo samostojnost, na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in inovacije pa se jim niti to očitno ni zdelo potrebno. Oni namreč tako in tako delajo na dolgi rok.
Tudi ključni »dosežki«, ki jih navajajo, se bolj ali manj vrtijo okrog zagonov, tlakovanja, postavljanja temeljev in okvirov ... Pri čemer bi dejstvo, da nova ministrstva delujejo komaj leto dni, težko šteli za olajševalno okoliščino, saj so vsa področja njihovega delovanja že v vmesnem času do osamosvojitve pokrivala »stara« ministrstva. Če je torej vlada z napovedmi, da z novimi ministrstvi tako rekoč kreira novo prihodnost, mislila resno, potem bi do danes, ko se približujemo polovici mandata, pričakovali bistveno bolj oprijemljive rezultate. O uspešnosti dela namreč največ povedo dobro izvedeni projekti in sprejeti kakovostni zakoni, ki omogočajo pomembne sistemske premike na bolje. Teh pa kljub sicer izkazani ambicioznosti žal še ni videti ne na področju dostopnosti do stanovanj, ne pri dolgotrajni oskrbi, ne na področjih zelenega prehoda, trajnostne mobilnosti in družbe znanja. Za vse, kar je bilo storjeno, pa si upamo trditi, da bi bilo lahko storjeno tudi v kakšni drugačni organizacijski obliki.
V tem je pravzaprav srž problema. Politično izkušeni vedo, da (ne)uspešnost in (ne)učinkovitost vlade in ministrstev pač ni in ne more biti v osnovi stvar števila resorjev, pač pa (ne)sposobnih ministrov in njihovih ekip, s čimer ima ta vlada več kot očitno kar nekaj težav. To potrjujejo tudi rekonstrukcije po sili razmer, ki so se zgodile po odhodih več ministrov in se, kot kaže, še niso končale.
Ne nazadnje pa tudi ugotovitev Goloba samega, da bi bila vlada učinkovitejša z manjšim številom ministrstev. Toda tako hitro, kot je ta predlog vrgel na mizo, ga je tudi vzel nazaj, ker bi posegel v pridobljene položaje in ker bi se vlada že spet ukvarjala v glavnem sama s sabo. No, vsaj to ji gre dobro od rok, z reorganizacijami in brez njih.
