A dejansko se v Mariboru ni zgodilo nič takega, kar bi lahko kogar koli v resnici začudilo. Slovenija je v globoki gospodarski depresiji že štiri leta, pri čemer bržčas še ni dosegla dna. V državi se ob armadi brezposelnih, zategovanju pasu in krčih vseh vrst krepi občutek neperspektivnosti. Ta se vedno bolj meša z jezo nad opravilno popolnoma nesposobno kasto politikov, ki z ideološkimi celofani ali kulti osebnosti prikrivajo mafijsko-klientelne ali celo koruptne sprege. Nad »pravno državo«, ki je nekje v tranziciji izgubila občutek za pravičnost.
Samooklicane zgodbe o uspehu je konec, sanje o Švici je zamenjala kruta realnost: lačni otroci v šolah, beg možganov v tujino, množice trajno brezposelnih, cinično zasmehovanje posameznih družbenih skupin, »izgubljanje« podpisov državljanov za referendum, nekaznovano izčrpavanje podjetij in stečajnih mas, skrivanje pred upniki na Cipru. Upanje je zamenjal strah pred prihodnostjo, pri čemer odgovora na to, kako in kam naprej, nima nihče – še najmanj politika, ki ne vidi dlje od »fiskalnih pravil«, »odzivov finančnih trgov« ali obstrukcij sej. Pri tem je tudi moraliziranje o nasilju le podli spin oblasti, ki svoje državljane vabi na dialog – s pendreki. Sicer pa: je še kaj bolj nasilnega od uzurpacije demokratičnih institucij za hranjenje apetitov lastne klientele?
Četudi bo »druga mariborska vstaja« morda kmalu zamrla, se bo v slovensko zgodovino vpisala kot uradni začetek konca »starega reda«. Slovenija, država, utemeljena na miroljubnem nasprotovanju represiji vseh vrst, je z njo izgubila nedolžnost, in to – ironično – prav v času, ko jo upravljajo izganjalci rdeče zvezde. Obenem bo služila kot opomin »kraljem na Betajnovi« vseh barv, ki so s »kupovanjem« opozicije zaprli vse ventile za nasprotovanje njihovi volji. Pomnili jo bomo kot iskro (anti)politike, zagorelo prav v mestu, ki je v krizi spet plačalo visoko ceno in podoživelo nikoli zaceljene travme, povezane s propadom industrije v začetku devetdesetih let.
Kar je najpomembneje, kot eden od generatorjev upora je nastopila generacija, ki se komaj spomni osamosvojitve. Mladi odrasli, ki jim starejši sindikalisti očitajo »neoliberalne« vrednote, čeprav so jih z neskončnim branjenjem privilegijev pomagali odrivati s trga dela. Ki ne priznavajo domač(ijsk)ih samooklicanih moralnih avtoritet. Ki so dokončno spoznali, da bodo v kapitalizmu brez rasti živeli precej slabše od svojih staršev. Ki se vse bolj prepoznajo v zgodbah vrstnikov iz Grčije in Španije.
Tudi zato gre za gibanje, ki je že preraslo radarje in Kanglerja. Ključno vprašanje je, ali in kaj – poleg ustanovne seje nove zasedbe državnega sveta, kjer bo po novem sedel tudi Kangler – ga lahko v bližnji prihodnosti prinese v Ljubljano. Četudi bo mariborski župan naposled res »gotof«, kar bo sprožilo zakulisne boje za dediščino njegove hobotnice, nova tarča upravičeno postaja Gorenak. Če je Janša med ponedeljkovim srečanjem z »dobrim prijateljem« Orbanom našel čas za dajanje navodil notranjemu ministru, je storil veliko taktično napako. Gorenak je od ponedeljka za predsednika vlade mlinski kamen, ki ga bo prej ali slej moral žrtvovati.