Jeseni leta 2006 so krajani Ambrusa z vilami in traktorji branili svoje domačije pred romsko družino Strojanovih. V vaški punt proti drugačnim sta se vmešala tako tedanji premier Janez Janša, ki se je skrivoma sestajal z vaščani, kot tedanji predsednik republike Janez Drnovšek, ki je stal na strani Romov.
Ko se je v Postojno izgnana romska družina tik pred božičem vrnila v domačo Dečjo vas, je tam našla porušene barake – taboreči med ruševinami so hoteli doma preživeti praznike. Janez Drnovšek se je odločil, da jim bo pripeljal bivalni enoti. Razjarjeni vaščani so Drnovškov konvoj ustavili pred vasjo. »Kaj, me boste pretepli?« jih je vprašal politik, ko je v zimskem mrazu med trumo besnih Dolenjcev zagovarjal svojo človekoljubnost. Vaščani pa so mu očitali, da brani kriminalce, ki jim res želijo srečen božič, a ne v njihovem kraju.
Z izjavo nič nimamo proti njim, a ne v našem kraju so tedaj Ambrušani izrekli mantro slovenske populistične politike. Nič nimamo proti njim, a ne v našem kraju glasno vzklikajo slovenski domoljubni agitatorji, če se jim zdi, da je treba z vsemi sredstvi v boj proti tujkom za ubranitev klene slovenske biti. Pa naj bodo tujci azilanti, Romi, turški delavci, kot je bilo v Orehku, ali celo osebe z motnjami v duševnem razvoju, kot je bilo v primeru stanovanjske skupnosti Varstveno-delovnega centra v Divači.
Trenutno se slogan nič nimamo proti njim, a ne v našem kraju pojavlja v imenu krajanov Obrežja, Središča ob Dravi in Brežic, kjer naj bi vlada postavila začasne izpostave azilnega doma. Brežiški župan je recimo ogorčen dejal, da bi potem azilanti hodili v Brežice do bankomata in v trgovine, kar bi »med ljudmi povzročalo nelagodje in strah«. Spletna vplivnica blizu slovenski politični desnici pa je že začela zbiranje podpisov za peticijo proti nastanitvi azilantov, ker to »neposredno vpliva na varnost, življenje in okolje krajanov«.
Tokratni izbruh nasprotovanja azilantom ni nič novega. Podobno se je zgodilo leta 2016, ko je tedanja vlada iskala nastanitvene kapacitete za prosilce za azil. Najprej so se spuntali krajani Logatca, da nočejo množice tujih mladih moških; protestirali so v Vrhniki, češ da je nastanitveni objekt preblizu vrtca. Nazadnje so protestirali še v Šenčurju, ker da bi bil azilni center preblizu letališča, kar da bi pomenilo »hudo nevarnost«, kot je tedaj razlagal Branko Grims. Leto kasneje so krajani Škofij nasprotovali ureditvi integracijske hiše. Tudi njih so motili mladi moški – če bi bile družine, pa bi sprejeli eno ali dve.
Za vse antiazilantske punte je značilno, da v njihovi senci stojijo desničarski politiki, ki azilante tudi sicer brez zadržkov izrabljajo za kovanje cenenega slovenskega übermensch patriotizma. Pri tem uporabljajo tudi trike tovarne laži in netijo govorice o nastanitvenih objektih v krajih, kjer jih sploh ne bo. Tako se je denimo sredi februarja zgodilo v Slovenskih Konjicah. Član SDS je na omrežju X objavljal novico o azilnih domovih v Slovenskih Konjicah, Trbovljah, Mislinji, Žalcu in Kranju, češ da je to izvedel »iz neuradnih virov stranke SD«. Nakar se je v Slovenskih Konjicah začel facebook linč, naperjen proti vsem tujcem v kraju. Na koncu je SDS zahtevala izredno sejo občinskega sveta, kjer bi vlado pozvali k deportaciji nezakonitih migrantov. Utečena igra torej, ki jo lahko ponovijo v vsaki slovenski občini.
A če se vrnemo v leto 2006 in k zgodbi o Strojanovih. Janez Drnovšek je tedaj na barikadah vaščane Ambrusa vprašal: »Dajmo vsaj toliko pomagati, kot ljudje. A ste vi ljudje ali kaj ste?« Žalostno je, da je tudi leta 2024 vprašanje še vedno enako, saj so azilanti in vsi drugi »drugačni« v Sloveniji v prvi vrsti še vedno tarče populističnih političnih nakan, šele nato so ljudje.
