V tednu dni, kolikor traja festival, so se umetniki, gledališčniki in kritiki dobesedno preselili v Maribor. Med festivalom so se družili s kolegi od vsepovsod in po predstavah debatirali do poznih jutranjih ur, vpijali vtise, znanje in izkušnje drug od drugega. Danes je slika nekoliko drugačna.
Najprej je festival po prvem valu epidemije po letih tradicije spremenil čas poteka. Namesto v tradicionalnem jesenskem terminu se sedaj odvija junija. Ta sprememba je hipno ohromila obisk. Študentje vseh umetniških smeri, ki so včasih rade volje in zvesto prihajali na festival gledališkega ustvarjanja, si zaradi izpitnih obveznosti obiska ne morejo privoščiti. Med drugim se v juniju zaključujejo tekoče gledališke sezone, to pa pomeni, da so gledališčniki zasedeni s še zadnjimi ponovitvami, in to prav v času, ko poteka festival. Časa za obisk torej ni, volje pa zaradi natrpanosti urnikov prav tako ne. Še več; festival je nekoč študentom AGRFT sofinanciral obisk, danes si ga financirajo sami.
Vendar to ni razlog, da je Borštnikovo srečanje postalo le še eden izmed festivalskih dogodkov. Na njem vlada nekakšno »pogrebno« vzdušje. Občinstvo je iz dneva v dan enako in kakor hitro se zapusti dvorano, se zapusti tudi gledališče. Na trenutke se zdi, da je le še prstan, kot najvišje igralsko priznanje pri nas, tisti, ki festivalu drži glavo nad gladino. Da bi bila mera polna, je bila letošnja podelitev, ki smo jo vsako leto lahko spremljali v neposrednem prenosu, predvajana z enournim zamikom, gledalci pa so namesto neposrednega prenosa spremljali tretji del nanizanke Okrožje Essex.
Borštnikovo srečanje odraža stanje izstopajoče gledališke produkcije. Po mnenju letošnjega selektorja Blaža Lukana je ta solidna, nikakor pa presežna. Iz tega lahko sklepamo, da imamo deficit ustvarjalcev, ki bi gnali slovensko gledališče na način, kot so ga nekoč Korun, Jovanović, Šedlbauer, Pipan, Pandur in drugi. Gledališče je že od antike dalje namenjeno ljudem. Slovensko gledališče pa se v iskanju novih pristopov in idej odmika od ljudi in je vse bolj namenjeno samemu sebi. Res je, da je bilo nekoč drugače, a danes je tukaj in zdaj. Če bo gledališko ustvarjanje ostalo na točki, na kateri je sedaj, bo Borštnikovo srečanje kmalu postalo stvar preteklosti. Morda.
Za zdaj festival še imamo, poteka že 59. leto zapored. Čeprav je slovensko gledališče na točki, ko ne ve zares, kako privabiti množice gledalcev v dvorane in kako zapolniti abonmaje drugače kot s komedijo, se še vedno trudi in vztrajno ustvarja naprej. Letošnji prejemnik Borštnikovega prstana Branko Šturbej je v intervjuju dejal, da so za gledališče, da to sploh obstaja, potrebni trije elementi: prostor, gledalec in igralec. Na žalost vse več predstav v ospredje potiska le še igralca, saj si na odru skoraj ne morejo več privoščiti razkošne scenografije, kaj šele kostumografije. A na tej točki pridemo do vprašanja financiranja, za razglabljanje o tem pa ni nikoli dovolj prostora. Dejstvo je, da se festival, kljub neštetim preprekam, še vedno trudi združevati in ohranjati slovensko gledališko sceno na kupu. Šestdesetletnica festivala bo pravi izziv. In če bo izvedena tako kot festival zadnjih nekaj let, potem bomo res lahko zapisali: bilo je nekoč. Upamo pa, da ne.
